Na vprašanje, ki smo ga astrologi deležni zelo pogosto, namreč koliko časa se že ukvarjamo z astrologijo, večinoma odgovarjamo precej približno ali nedoločno. Predvsem zato, ker pogosto ni jasno, kdaj natančno se je “začelo” – saj v številnih primerih ni jasno, kateri bi sploh lahko bil “tisti trenutek”. Potem rečemo “enkrat pred toliko leti”, nekaj takega. Pri meni je bilo ravno nasprotno – zelo natančno se ve, kdaj in kaj se je zgodilo. To je zapis o jubileju. Okroglem. Okroglih trideset.
Domače okoliščine so bile tiste, ki so me v zadnjih dneh decembra 1989 spravile k telefonu, po katerem sem prijateljico Gogo poklical, če so naslednji dan pri njih kaj doma, češ da bi se jaz oglasil okrog. Zelo odprta družina so bili in obisk na predpraznični dan ne bi bil nič posebnega, kaj šele nadležnega, kvečjemu bi lahko bil dobrodošel. In me je povabila.
Tako sem se tisto soboto, 30. decembra, nekje popoldne pojavil na vratih, pozdravil sem se veselo z Gogo in hčerko, malo smo poklepetali. Njenega moža, mojega prijatelja, ni bilo doma, nič nenavadnega, še bolj živahno bi bilo, njegova prisotnost bi prav popestrila večer, saj smo znali narediti dobro vzdušje.
Dan se je prevesil v večer in pogovor je tekel o moji lastni situaciji, ki tedaj ni bila najbolj rožnata, saj sem bil v obdobju razpada dolgoletne zgodbe, Goga pa je to poznala, saj sva pogosto kaj o tem rekla po telefonu. Tokrat pa mi je ponudila pogled na te odnose z druge strani in privlekla ven svoje papirje s krogi. Jaz sem vedel vsaj približno, za kaj gre, tudi nekaj zelo splošnega o nekaterih znamenjih sem vedel. Ne nazadnje sem si sedem let prej, v času služenja vojaškega roka, kupil neko knjigo o astrologiji in še nekaterih rečeh, v cirilici je bila, še danes jo hranim; konec 80-ih je v slovenščini izšla poljudna knjiga Horoskop, ki jo je skupaj spraskal Klemencij Somnambulo – za tiste, ki se z astrologijo še nikoli niso srečali, je zagotovo zanimiva, kakega večjega strokovnega znanja pa ne ponuja, le da jaz tedaj tega še nisem vedel. Tu nekje se je moje znanje o zvezdah končalo, a Gogina vnema me je začela zanimati. Res pa je tudi, da mi je bilo tisti dan bolj ali manj vseeno, o čem bi pogovor tekel, da bi se le uspel malo odtrgati od domače problematike.
Danes priznam, da vsaj kako prvo uro nisem bil ravno najboljši poslušalec, a Goga je bila zelo nazorna in pa tudi – Kozoroginja, kajpak – vztrajna in sistematična. Začelo se mi je svetlikati, da mi pravzaprav predstavlja sistem, ki bi lahko bil uporaben za iskanje odgovorov na stotine mojih vprašanj, večinoma tipa ‘Zakaj’, ki so se vrtela po moji glavi.
Poiskala in predstavila mi je še druge primere, lastne astrološke karte pa karte prijateljev pa še kakšne slavne osebe, dobesedno na desetine kart! Vse lično in natančno – kako bi sicer lahko delala arhitektinja? – izrisano, svinčnik, šestilo in ravnilo. Tisoče številk, tisoče podatkov!
V nekaj urah sem bil kar precej “notri”, spraševal sem in prejel stotine odgovorov. Potem sva se v nekem trenutku malo ovedla časa, in ko sem se ozrl po sobi, bi se težko našlo kaj prostora za sesti ali odložiti še kak list papirja. Vse je bilo belo od izračunov! Ura je bila pol petih in hitro sva ugotovila, da ne bi bilo slabo, če bi šla kaj tudi spat. Pospravila sva vse to belo bogastvo in zame naredila prostor na divanu v kuhinji. Kljub morju informacij sem zaspal kot top. Ob desetih je bil potem zajtrk, tudi mož Ive se je pridružil, silvestrski dan se je začel dobro.
Po prihodu domov in prehodu v Novo leto sem na astrologijo vsaj za nekaj dni pozabil. A že po praznikih je začelo po malem ščipati, Škorpijon v meni je začel zahtevati iskanje. Nabavil sem si nekaj knjig, začel brati, preučevati, primerjati, kasneje tudi malo skicirati. Vse drugo je potem zgodba in zgodovina. Danes sem uveljavljeni astrolog z mednarodno priznano diplomo. Če pa bi mi kdo še kak teden pred tistim silvestrom rekel, da bom jaz v prihodnosti “astrolog”, bi ga najbrž zelo čudno pogledal. Varna služba in varna plača, penzija, ki lepo mirno prihaja – “zvezde” bi bile prej grožnja kot perspektiva. A se je obrnilo drugače.
Z Gogo sva bila v stalnem, večinoma telefonskem stiku tudi kasneje. Hitro sem napredoval, prevajal sem in tudi že kaj spisal, potem so prišli na vrsto pisni horoskopi, zelo priljubljeni v tistih letih. Celo kak – za začetek zelo sramežljiv – pogovor sem že imel, na kakršnega sem se seveda ‘neskončno’ pripravljal, lepi spomini.
Potem me je nekega dne spet poklicala Goga in mi povedala, da zagrebška revija Astro magazin prireja vikend astrološki tečaj na gradu Trakošćan. Ona bi rada šla in če bi jaz tudi šel. Ni me bilo treba prepričevati, prijavila naju je in odpeljala sva se.
Tam nas je bilo kakih 40 ali 50, za poln avtobus ljudi in še par nas z osebnimi avtomobili. Imeli smo celo serijo predavanj, ki so jih pripravili tedanji znani hrvaški astrologi, sodelavci Magazina, dopoldne in popoldne. Med obroki in nekaj pičlih urah vmes smo posedali, se sončili na poznopomladnem soncu, klepetali, izmenjavali izkušnje in znanje, kolikor ga je kdo imel, in v eni od teh pavz je nastala tudi fotografija, ki jo prilagam. Dva bodoča ‘zaljubljenca v zvezde’ pri klepetu.
Od tedaj je preteklo veliko vode in časa. Marsikaj se je korenito spremenilo. Tudi to, da Goge, ki je k astrologiji pristopala s toliko zavzetosti in strasti, že nekaj let ni več med nami. Zato je ta jubilejni zapis posvečen predvsem spominu nanjo. Upam, da ji je oziroma da ji bo naslednja postaja poti na karmični poti lažja in bolj naklonjena od te, v kateri sva marsikatero težavo rešila s pomočjo zvezd!
