Ko opazujemo vse to drsenje proti nekakšnemu dnu, ki ga že lep čas pričakujemo, a se nam ves ta čas tudi vztrajno izmika pod nogami in se potem vprašujemo, kje je sploh to dno, se zastavlja dilema, kaj je narobe. V prvi sapi krivimo politike, nato bankirje, ko pa potem vidimo, da je tudi brez teh veliko težav, začnemo kriviti še kako tretjo stran in sploh hitro poiščemo krivce vseh barv in sort – sami pa … ja, mi smo pravzaprav reveži sredi vse te godlje, država nas zafrkava in nam krati pravice, pa sodišča počasna, korupcija tišči ven na vse pore in podobno. Mi Slovenci, narod … mi pa pravzaprav tega niti ne zaslužimo.
Če se malo ustavimo pri tem, imamo o sebi pravzaprav kar dobro in visoko mnenje. Seveda, mi smo pridni, marljivi, natančni, pošteni, obzirni, pripravljeni pomagati in še kar nekaj je lastnosti, ki so nam v diko in ki jih sicer ne ponavljamo na glas, a nam vseeno dvigujejo samozavest, zatiranemu podalpskemu narodu. Znamo tudi reči, da so nas tudi drugi spoznali za take in nas cenijo zaradi teh lastnosti, ročno smo malo bolj zadovoljni in posežemo po drugem kozarcu piva.
Pa vse to drži? Nekateri bodo takoj prišpičili obrvi, češ kaj bo zdaj to, nekatere druge pa začenja zanimati, kaj se bo izcimilo.
No, vsekakor ni dvoma, da Slovenci te lastnosti res imamo. Malo natančneje recimo, da smo jih imeli, kajti v zadnjem času nekako ne pridejo do izraza. Na plan prihajata izigravanje in nespoštovanje (kdo pa bo meni ukazal, da moram tu voziti samo 50?), izkoriščanje priložnosti, jemanje bolj zlahka, iskanje čim lažjega zaslužka in še nekaj je takih cvetk, ki jih pred kakimi sto leti še poznali nismo, kvečjemu namrdnil bi se Kranjec, če bi jih kje srečal.
Kaj se je zgodilo v teh zadnjih skoraj sto letih z nami Slovenci, je res vprašanje, obenem pa zadosten razlog, da malo pobrskamo po starih ‘kostnih’, če je še kje kako ogledalo za pogledati se v njem. Ker se poraja vprašanje, kdo oziroma kaj sploh res smo.
Narod se meri in postavlja s svojimi dosežki, izumi, slavo, vladavino, zmagami in rekordi. Poznamo zmagovalce in zavojevalce, poznamo večne popotnike in trpine, poznamo trgovce in zatirance brez zemlje. In Slovenci, kaj smo od tega?
Z rekordi bomo opravili na hitro, zvečine so že preseženi, a tudi, ko niso bili, iz njih nismo znali česa koristnega napraviti. Zadnji, še veljavni, je tisti naše zlate Tine iz pred dveh leti, ko je osvojila rekordno število točk v svetovnem pokalu, o čemer je veliko pisal tuji tisk, pri nas je bilo to pomembno samo en dan. Bolj je veljalo o njej govoriti nekoliko kasneje, ko sta se skregala z Andreo … to pa to!
Zmage? No, zanje bi rabili najprej državo in neko vojsko, šele potem so šanse za kako zmagovitost, četrt stoletja po osamosvojitvi počasi odpada pridevnik “junaški”, vse skupaj je bilo bolj tako-tako. Z zmagami ne bo šlo.
Z izumi je dosti bolje. Slovenci smo narod bistrih umov, celo Nobelovega nagrajenca in še nekaj velikih mož, ki prinesli svetu kaj novega, Puch, čebele, znamka, fotografska plošča in še bi se našlo tega. A tudi to gre z majhno napako – večina tega dela je bila opravljena kje zunaj dežele, v tujih logih, za tuje naročnike ali inštitute. In če se že muzamo ob tem, kako se Srbi in Hrvati pričkajo okoli Nikole Tesle, češ čigav je bil, bi bilo morda vseeno bolje, če bi bili tiho – mi smo našega Pregla čisto mirno prepustili Švicarjem, ob kaki obletnici morda napišemo dva članka o tem.
Kot je pred nedavnim na blogu zapisal Miha Mazzini, se Slovenci dičimo z – naravnimi znamenitostmi. Z danostjo, pri kateri torej nismo nič naredili, samo živimo tu. A še pri tem nismo kdo ve kaj dobri. Če greste čez lužo na Florido, vam bodo tamkajšnji Amerikanci pompozno reklamirali obisk “edinega bora na celi Floridi!”, in če boste padli na finto, vas bodo vozili tri ure v eno smer, da bi na nekem gričku videli – drevo. Da boste za to tudi plačali, je samo po sebi umevno, in da se boste potem malo čudno počutili, tudi. Potem bomo rekli, da je Slovenija tako in tako najlepša dežela na svetu in da ima vse od morja do ledenikov, od žitnih polj do čudovitih podzemnih jam (pri čemer ne vemo, da bi bila Postojnska ne samo ena najlepših, ampak tudi največja, če ne bi spet tisti Amerikanci dveh ali več podzemnih sklopov enostavno združili in naredili največjo – oni morajo imeti vse samo največje, jasno; tako to delajo veliki). Kvečjemu se z lepoto Sloveniji lahko meri Nova Zelandija, a kdo pa bo šel tja dol? Pa to ni vse. Po svetu se ve, da je Bled (natančneje otok) ena od najmočnejših energetskih točk, celo Hitler naj bi imel resne načrte z njim ali eden od njegovih, mi pa o tem ne vemo nič. Imamo celo neko knjigo o teh točkah, a raje kupujemo reciklirane kuharske knjige. Kar se nas pa Bleda tiče, pa ostanejo pletna pa kremšnite pa bentenje nad parkirninami pa razpadajoča Riklijeva nekdaj vila. Zdaj pa si zamislimo ta Bled na eni pa tisti bor na Floridi na drugi strani. Je pa ja boljši Bled, ali ne?
Zdaj pa se že lahko resno vprašamo, kdo in kaj pravzaprav smo. Popraskajmo malo po spominskih celicah in si poskusimo odgovoriti na vprašanje: smo Slovenci vladarji, podjetniki, trgovci, mornarji, izumitelji, govedorejci, roparji, navigatorji, vojaki in zavojevalci – kateri bi bil naš profil? No ja, kmetje in tlačani že, a to so bili tudi vsi drugi, a Portugalci so bili na primer tudi izvrstni morjeplovci, Mediteranci osvajalci ženskih src, Holandci pa so pol svoje države ukradli morju. Pa mi?
Vsako brskanje navadno obrodi sadove in Slovenci počasi odkrijemo, da smo predvsem furmani in švercarji. Furmani smo bili nekdaj in smo še zdaj. Po Evropi srečaš veliko več slovenskih tovornjakov kot recimo švedskih, francoskih ali portugalskih. Pogledano malo drugače bi rekli, da smo živeli na tuji robi, tujem znanju in tuji vrednosti. Opravljali smo usluge, sami pa nismo bili kreativni. Je potem čudno, da se današnja Slovenija tudi masti z denarjem drugih?
Da se je ob tem prevozništvu tudi prekupčevalo, je jasno, to je sestavni del posla. In tudi danes se. Spet ukvarjanje z dobrinami drugih. Je potem čudno, da nas imajo tujci vse manj radi in da so vse bolj prepričani, da so se s tistim o “marljivih Slovencih” motili, kot kaže? 
A tu je še en profil, dodobra udomačen na Slovenskem. Ravbarstvo. Celo priimek Ravbar je pri nas kar dobro doma, v Angliji se Robber verjetno piše manj ljudi. Kako pa to? A je to mogoče? Če pogledamo malo bolje, naše kolektivne spominske celice izdavijo tudi podatek o nekem čisto konkretnem Ravbarju s postojnskega, pa Erazmu Predjamskem, ki je bil tudi podobno častitljiv človek, rokovnjača pa so si tamle malo od Domžal naprej celo postavili v grb! V dolini, ki je bila vedno strah in trepet popotnikov in furmanov …
In ko nam zmanjka drugega dokaznega materiala o našem visokem duhu in omiki, se zatečemo k mitom. Vsaka dežela in vsaka nacija jih ima. Eni bogove (ojej ojej, a mi svoje sploh poznamo?), drugi junake, tretji slavne in druge dogodke. Res je sicer, da znajo nekateri slaviti celo poraze, tako kot naši slavni južni bratje, ki niso dobili v zgodovini niti ene same pomembne bitke, a se vseeno že stoletja dolgo dičijo z junaštvi in statusom zmagovitega naroda (si lahko predstavljamo to neverjetno samozavest?!), a preden jih začnemo dražiti, poglejmo malo po svojih junakih, saj jih ne manjka.
Peter Klepec je najčistejši lik v tej smeri, je Slovenec po rodu in ni literarni junak. Izkaže se za najmočnejšega, na koncu zgodbe pa se vrne domov, čuvat mamo, vrt in kozo, približno tako. Si predstavljamo, kaj bi kdo drug naredil iz takega potenciala?!
Kralj Matjaž je že malo bolj sporen. Zgodovina ga ne postavlja ravno na slovenska tla, a smo ga nekako posvojili, kar domač nam je. Tudi to, da spi. Vsaj zdaj, ko nam gre vse bolj za nohte, bi se lahko pokazal, a še kar spi. Lep junak, res.
Podobno “ponašena” sta še vsaj dva kralja, o katerih znamo povedati veliko, predvsem pa nanju obešamo tistega nekaj državnosti, kar smo je spraskali skupaj, da nas ne bi bilo preveč sram, da nikoli nismo imeli svoje države in zato tudi z današnjo ne vemo, kaj početi, in niti se nismo trudili, da bi jo imeli. Ta dva sta Samo in Svetopolk. Oba “slovenska”, kako bi lahko bilo drugače? Potvorb in sprenevedanja je v tem, kolikor ga kdo hoče, samo malo je treba pogledati po starih zemljevidih in buklah, da se vidi, kdo je kdo in kdo kam sodi. Pa brez zamere.
Na Martina Krpana kajpak ne smemo pozabiti. Tudi če je literarni junak, ga je Levstik po globokem narodnostnem preblisku napravil tako “slovenskega”, da smo ga kar posvojili in baje da tudi tuji diplomati pred prihodom v Slovenijo dobijo svoj izvod branja, da bi spoznali, s kom bodo imeli posla. In koga najdejo tam? Ja, švercarja, kajpak. Tudi strašno močnega, tako močnega, da osvobodi Dunaj Turkov, potem pa – grand finale. Teslo nerodno najprej spridi cesarsko lipo, potem pa odide domov z velikim kapitalom, papirjem, da bo poslej lahko čisto zakonito prevažal sol; kar je počel že tudi prej in dacarje hudo namahal, če so se že upali priti preblizu …
Onkraj tehle najdemo še nekaj malega likov in mitov, na primer ukleto Veroniko pa desetnico, vse torej sama sreča, uspeh in slava. Se potem lahko čudimo, da nam ne gre, če pa so tudi naši liki, o katerih smo brali v osnovni šoli v obveznem čtivu, ena sama košara žalosti in vse prej kot nekakšni zmagovalci? Je torej presenetljivo, da ne znamo zapeti svoje himne in da je celo v šolah niti ne učijo niti ne poudarjajo niti ne zahtevajo? Nas sploh sme presenetiti, da imamo tolikšne težave s grbom, zastavo, himno in celo avtomobilskimi registrskimi tablicami? Je še komu čudno, da ne izobešamo zastave, ko je treba? Poglejmo spet tiste iste Amerikance – zastave in zastavice vsepovsod, od športne prireditve in državniškega obiska do vrečke čipsa in pasje procesije – Stars and Stripes Forever! Bratje Hrvatje imajo svoje kockice, Avstrijci dve rdeči črti za svoj znak kvalitete, mi pa še svojih športnikov ne znamo obleči, da bi se vedelo, od kod prihajajo. Da o slovaški zastavi za slovenske zmagovalce ne govorimo posebej …
* * *
(Več o tematiki slovenskega značaja, mitov in arhetipov s temelji na astroloških principih si lahko preberete tukaj.)
