145kraljestvo1-www

Kje si, kraljestvo moje?

 

Včasih med prebiranjem priljubljenega ‘rumenega’ tiska naletimo na zgodbo o (navadno mladem) človeku, ki “ima vse”, a polni rubrike senzacionalističnega tiska s svojim obnašanjem, izpadi, izleti v seks, droge ali kriminal in podobno. Ker sami živimo manj izpostavljeno življenje, polno stroškov in skrbi, se večinoma vprašamo najbolj logično vprašanje – “Pa kaj mu je tega treba, saj vendar vse ima?!” Kot da je življenje ena sama logična pot – pot napredka, pot navzgor, iz bede, odrekanja in stiskanja pasu proti nekam gor, karkoli to že je. K slavi, izobilju, bogastvu. Več ali manj holivudski scenarij, tokrat za domačo rabo.

“KAJ POČNEM TU?”

Pri takem odnosu delamo spreglede, saj ne upoštevamo neke druge dimenzije, ki je v našem življenju prisotna neprimerno bolj, kot bi sami radi, a je vendar neizogibna – duhovnega življenja in razvoja, pa tudi karme. Tistega pravega vprašanja torej, ki si ga ne zastavimo, dokler ne stopimo na pot duhovnega iskanja ali pa dokler nas življenje dovolj čvrsto ne pritisne ob steno, do roba obstoja recimo. “Kaj počnem tu? Zakaj sem se rodil? Zakaj sem tukaj tu in zdaj?”, nekako tako.

Pri različnih astroloških zgodbah, pregledih, zapisih in izkušnjah smo se pogosto srečali s situacijo, a kateri si otroka starši niso želeli, in s tem povezanimi zapleti ter neugodnimi potencali. Redkeje pa izpostavljamo primere, v katerih gre za ravno nasproten ekstrem – je že tako, da prej opazimo slabo kot dobro, kar je čisto normalna in “človeška” lastnost; že s spomini je tako, da si dobrih dogodkov zapomnimo manj kot slabih, ali ne?
145kraljestvo1-wwwPa obstajajo tudi taki. Gre za zgodbe, v katerih se ljudje ne rabijo dvigati iz bede, premagovati ovire, zaslužiti denar in odplačati dolgove, da bi se srečali z blagostanjem in mirom v duši ter se vmes veliko naučili in se na koncu počutili kot zmagovalci. Primeri ljudi, ki so se rodili v “dobre” ali bogate družine, kjer ni manjkalo ali denarja ali blaginje ali topline, pa se je potem njihovo življenje peljalo v drugačne smeri, tudi v bedo, niso nič novega, kraljeviči niso bili vedno zgodbe uspešnice. V zadnjih desetletjih, ko so – dovolj po koncu vojne, ki je rodila po eni strani junake, po drugi strani pa dala dovolj vzgiba za ponovno izgradnjo – se rodile generacije, ki jih od rojstva naprej niso spremljale beda, pomanjkanje ali dilema ‘kupiti hrano ali zvezek ali obutev’. Nasprotno je prišlo do pojava presežka, pogojenega z vse večjimi možnostmi (kdaj se je dalo najlažje priti do lastne hiše?), ta pa je s sabo prinesel spremljevalne pojave, na primer to, da nas je pehanje odvrnilo od temeljne vloge, starševstva. Posledično do “kupovanja” ljubezni z denarjem, dobrinami, statusom. Pa do “logičnega” dejstva, da mora naš otrok tudi imeti točno te in te vrst telovadnih copat, “saj jih ima že pol razreda”, pa četudi stanejo ‘149,99’ …
Smo kje vmes omenili ljubezen? Je potem nenavadno, da je prav ta v času, ko te generacije odraščajo, si iščejo prostor pod soncem (in tega je v času krize vse manj) in identiteto, vse bolj problematična? Vprašanja, kaj je ljubezen, kaj ljubiti, ali je to tudi zame, so težka, a nič kaj presenetljiva.
Tako smo prišli do dveh prepletenih in (vsaj časovno) povezanih pojavov, ki rojevajo nove probleme in posledično tudi nova spoznanja. Generacija, ki ali ima vse, pa išče še več oziroma nekaj drugega (kakor kdo), po eni strani in po drugi generacija, ki je prepričana, da mora imeti vse, pa nima, ker so se vmes pogoji že spremenili, ni pa bilo čas za spremembo notranjih vzorcev, pričakovanj.

VRHOVNI

jupiter-mitolAstrološko gledano bomo obilje in srečo povezovali z Jupitrom. Ta vrhovni rimski bog – pandan grškemu Zevsu – praviloma velja za “najboljšega”, za tistega, ki nam prinaša srečo, in ni čudno, da so ga cele generacije modrih opazovalcev neba, astronomov in astrologov, še do nedavnega imenovale ‘benefik’, ‘Veliki dobrotvor’ in podobno. V astrološki simboliki vlada potrebi po znanju in modrosti, pa tudi sočutju, družabnosti in optimizmu, predvsem pa vsakemu vidu širjenja. Poznamo ga kot ‘velikega pomočnika, ki prinaša v življenje neke osebe veliko dobrih stvari’ (Goswami Kriyananda, Modrost in moč astrologije). Vlada tudi vsem vrstam rasti, tako fizični in mentalni kot tudi duhovni. Odloča o človekovi nagnjenosti k vedrini in veselosti ter optimističnemu pogledu na svet.
Širjenje pri tem pomeni stanje, ko iz določene količine ali obsega nečesa pridemo v stanje, ko je tega več, ne glede na to, za kaj gre. Tako je tudi v primeru Jupitra – lahko nam da “več” tudi česa takega, česar si nismo želeli, na primer finančnih težav; ob pokazateljih pomanjkanja prisotnost ali povezanost Jupitra ni ravno dobrodošla, ker potem morda ne bo šlo le za to, da nimamo, ampak zato, da smo že čisto na dnu – ali še nižje …
Nasploh Jupitra ne smemo smatrati za dobrohotnega boga kar a priori. Jupiter je pač vrhovni bog in on je tisti, ki odloča, usmerja, dovoljuje in daje, dobro je imeti njegovo milost. Zevs, Jupitrov pandan, ima v levici strelo. V Slovarju simbolov (Chevalier, Gheerbrand) lahko preberem tudi preberemo: “Zevs strelja z bliski in tedaj simbolizira duh in razsvetlitev, svetlo misel in intuicijo, ki jo pošlje božanstvo; je izvir resnice. Kadar sproži strelo, simbolizira božjo jezo, kazen, užaljeno oblast; tedajje izvrševalec pravice.”

Imeti dobro postavljenega Jupitra v horoskopu je načeloma dobro, če drugega ne, dosti bolje kot nekatere druge planete, povezane s tesnobo, problemi ali nesrečami. In vendar ni vedno vse tako. Vzemimo za primer mladeniča, ki je bil – v skladu z začetkom tokratne zgodbe – rojen v družini, ki “je imela vse”. Jupiter je tu postavljen že v sam začetek, v visoko izhodišče, kjer prostora za širjenje ni veliko. Kam torej lahko pelje razvoj, napredek? V še višje? In kaj je to? Jupiter pa deluje, omenili smo širjenje, “le nebo je moja meja”, pravi. Zato gremo dalje in iščemo. Kar najdemo, se najprej pokaže kot dosežek, ideal (ne pozabimo, da Jupiter vlada tudi Ribam in ne samo Strelcu), kmalu nato pa kot iluzija inspoznanje, da “to ni pravzaprav nič” ali vsajni “tisto”. Ter iščemo naprej. Gre ta pot v napredovanje, mali in kasneje večji kriminal, v iskanje prostranstev, ki se neredko izteče v mamilih? Stvar posameznika, možnosti je seveda veliko.

(PRE)VELIKA PRIČAKOVANJA STARŠEV

Prve informacije v našem življenju, povezane s samim prihodom duše v telo in začetkom naše tokratne inkarnacije, so časovno umeščene v čas spoznanja o nosečnosti, zapisane pa v podzavest v obliki engrama, možganskega vtisa. Je mati vesela tega otroka? Jo je presenetil ali morda streznil? Ali pa celo soočil s tesnobo in kake vrste nemočjo, na primer kako povedati očetu otroka, ki te novice še ne ve, ali pa staršem, ki bodo mogoče reagirali s “Ja, a s sosedovim?” ali pa “S tem kretenom?!” Morda bo zdaj pod vprašajem služba ali pa nadaljevanje študija, možnosti in kombinacij ne manjka. A to je druga, široka zgodba, nas tokrat zanimajo tisti, ki so jih mame/starši/okolje pričakali kot kraljične/kraljeviče, “odrešitev” (kakršne koli vrste), srečo in vse drugo, kar bi tu lahko navedli kot veselo in dobro. Jupiter se je tu postavil na sam vrh horoskopa, v polje, ki ustreza pojmovanju statusa, se pravi vprašanja, kaj bomo napravili s svojim življenjem. Otroka še ni, nič se še ne vidi in niti najmanj še ne brca, a že je je center našega življenja, vsa pozornost je njegova, vse se vrti okoli njega, vse misli in dejanja, vsi odnosi.
Seveda življenje teče dalje in taka nosečnost tudi. Otrok se potem rodi. V družino, ki je “normalna” in se bori za čim boljši jutri, včasih za preživetje. Se je vmes kaj spremenilo ali so bila le prvotna pričakovanja predimenzionirana? Pričakovanja kraljestva, ki ga potem ni in ni. Posledično otrok raste v prepričanju, da je svet postavljen zanj in da je le vprašanje časa, kdaj bo pristal na ‘tronu, ki mu pripada, saj je bilo tako zapisano’ (čeprav le v njegovi podzavesti). Koliko se bo taka oseba trudila za zmago, za preboj, za premagovanje vsakdanjih ovir? Se sploh bo? Ali bo morda iskala druge poti ali pa objokovala svojo usodo in izzivala čudenje okolice v vidu “češ kaj pa ji/mu je, saj ima vse na svetu, ker so starši poskrbeli za to …”?
145kraljestvo2-www
Za primer vzemimo fanta, ki se je staršem zgodil v letih, ko so že obupali, da bo kdaj kak otrok v družini, povrhu vsega pa še kot sin, kajti to je bilo edino, kar so želeli, že zaradi družinskega drevesa. Čeprav družina ni bila premožna, pa sta starša poskrbela, da otroku ni nič manjkalo, deležen je bil vse pozornosti, še posebej materine (ko je rodila sina, je s tem opravičila tudi svojo vlogo/prisotnost/identiteto). Kolikor je napredoval v življenju, šoli, je bilo to samo ‘normalno’, pričakoval je več. Postal je malo lokalni pevec v neformalnih skupinah in izkazoval velik talent. A uspeh nekako ni prišel, nikoli ni bilo ’tistega pravega agenta’, seveda pa so godili vsi komplimenti. V službi, potem ko je obesil študij na klin, ni imel slabega položaja, prej bi lahko rekli, da mu je šlo bolje kot drugim ‘faliranim študentom’. Posel, plača, precej dober status. Okolica se je čudila, da je samski, tisti pa, ki so ga poznali bolje, so lahko izvedeli, da je to zaradi tega, ker “ni prišla tista prava”. Tudi opis ’tiste prave’ so poznali, precej se je skladal z ideali iz filmov ali modnih revij.
Življenje je teklo naprej, starša sta vmes odšla, kriza je odnesla službo in prinesla občasne zaslužke, začelo se je varčevanje in razne odprodaje, prišla pa so tudi vprašanja tipa “kaj sem napravil s svojim življenjem”. Obljubljenega kraljestva ni bilo, nekako se ni pojavilo, talenti so ostali samo to – talenti, nadgradnje pa ni bilo, ker je nihče ni naredil. Tudi sam ne. Eksistenčno skrivanje v bivališče in spomine je sčasoma prineslo tudi alkohol, ta pa zelo dobro zakriva, kar je treba zakriti. Naš nekdanji otrok je zdaj pri šestdesetih, kam vodi pot, pa ne mara videti, drugi pa počasi tudi že gledajo vstran.

Drugi tak primer je zgodba neke gospe iz malega slovenskega mesta, ki bi zase lahko rekla, da ji ne manjka veliko. Družina z dvema sinovoma, lastno hišo in dovolj dobrim standardom, da se sosedje ozirajo za njimi, služba, ki ni najlepša in najbolj perspektivna, je pa zato varna in udobna. V iskanju, ali pelje še kje kaka pot naprej, navzgor, je zašla v politiko, na lokalnem nivoju zaenkrat, tam pa se je srečala s čisto drugimi možnostmi, a tudi ovirami. V pogovoru se je razkrilo, da ji status, ki ga ima, ni več zadovoljeval, saj je čutila, “da ji pripada več” in da “mora še veliko doseči”, politika pa je prišla skoraj sama od sebe, kot izziv in obenem ponudba poti “tja, kamor sodiš – na vrh”. A so se stvari obrnile drugače. Zakon se maje, otroka sta vse slabša v šoli, v okolju nima več dobrega imena, prizadevnost in sposobnost sklepanja kompromisov, zaradi katerih jo je cenila okolica, sta se obrnili proti njej. Na pragu štiridesetih – torej na pomembni življenjski prelomnici –, ko se je pojavilo še nekaj opozoril organizma, torej zdravstvenih problemov, se je začela spraševati o poti in napredku, razvoju. Tudi o smislu “izleta” v politiko, od koder pa ni lahkega umika. Pričakovanja se niso izpolnila, zdaj gre prej za preživetje in vrednote, ki so dosežene – spoznava, da je v kraljestvu že živela, in vedno bolj ga zna ceniti.

DELAJMO NA SEBI, NA ZASPIMO!

Ali se je dalo kaj storiti prej? Nedvomno, a ne drugače kot z delom na sebi, s spoznavanjem svojih potencialov, možnosti, pričakovanj, želja in vizij. V primeru vzorcev, ki jih prinesemo na svet – bodisi iz kakega od prejšnjih življenj bodisi iz časa materine nosečnosti z nami, v obeh primerih pa so nam bili položeni v zibelko – ne gre drugače, kot da se odpravimo v tisti svet, ki nam ni najbolj znan in se ga morda celo malo bojimo, toda tam so zapisano mnogi odgovori, med drugim tisti, ki jih v materialističnem svetu ne moremo najti. Nosimo jih s seboj, ves čas so tu, a ne moremo do njih, ne brez pomoči od zunaj, pa naj gre za psihologe, svetovalce in terapevte ali pa koga, ki “vidi”, kaj je tam. Ko jih spoznamo in izvemo, se delo šele začne. Tako pri vzorcih, ki nas uničujejo ali pa se zaradi njih uničujemo sami, kot pri tistih, ki nam na življenjsko pot prinašajo pričakovanja, ki se potem ne uresničijo. Kraljestvo v našem življenju obstaja, toda doseči ga moramo sami. Z aktiviranjem svojih potencialov, s potrpljenjem in modrostjo, z delom na sebi. In ti dosežki tudi štejejo največ.

(Izvirni članek (v drugačni obliki) objavljen v reviji Karmaplus, št. 152, junij 2014)

JUSA-znakzlati