Astrolog Bern Jurečič

VS Jutro po pokanju šampanjcev smo se zbudili v nov dan, nov teden in novo perspektivo. Tudi v ljubljansko kotlino je že dopoldne posijalo sonce – rumeno sonce na modrem nebu, ravno tako, kot je najavljal Janez Janša, nepričakovani poraženec teh predčasnih, "izjemnih", "zgodovinskih" in še kakšnih volitev. Janša jih je tesno izgubil, a moral bi jih dobiti, in ne le to, zmagati bi moral prepričljivo. A zgodilo se mu je čisto isto, kot njegovemu nekdanjemu predhodniku Tonetu Ropu leta 2004: izgubil je gladko dobljene volitve! Kako je to mogoče!

O ŠKORPIJONU

Škorpijon je vprašal žabo, ali bi ga na hrbtu prepeljala čez reko. Po precej prepričevanja jo le pripravi do te usluge z besedami, da je ne bo pičil, saj bi v tem primeru utonila oba. Toda sredi reke jo škorpijon vseeno piči in žaba ga v smrtnem hropenju vpraša, zakaj je to storil, nesrečnež, saj bo utonil tudi sam. Škorpijon ji odgovori, da je pač takšna njegova narava.

To zelo znano zgodbo napačno pripisujejo grškemu basnopiscu Ezopu, v resnici je veliko starejša, v eni od verzij (teh pa je zelo veliko, na primer z želvo ali pa parom kmeta in gada) je zapisana v Pančatantri, zbirki indijskih živalskih zgodb iz 3. stoletja pr.n.št. Zelo pogosto je citirana v primerih, ko naj bi kdo opisal nekogaršnjo neobvladljivo naravo.

Janez Janša je rojen v Devici, to vemo. A vseeno je njegova narava (že od videza in mnogih informacij, ki so o njem na voljo) toliko škorpijonska, da ga prav lahko astrološko poistovetimo s tem znamenjem. Koliko negativnosti in uničevanja smo že bili deležni, koliko konspiracije, maščevalnosti, netransparentnega delovanja, diskreditacij, ... V Škorpijonu je umeščena njegova Luna, povrhu vsega v dvanajsti astrološki hiši, področju skritih zadev, zarot, nemoči, strahu, depresij in še česa, vsekakor pa je ta Luna v zelo neugodnem položaju.

Zoran Janković je po drugi strani Kozorog, človek sistema, strukture, vrednosti in vrednot, trdnosti in zanesljivosti. Ima Kozorog res tako rad denar? Vsekakor, a do njega nima enakega odnosa kot na primer Bik (ki ga ima rad) ali Rak (ki ga kopiči). Denar je pri Kozorogu bolj pogosto sredstvo dosege cilja – priplezanja na vrh gore ali skale. Nedvomno tudi statusa, a s tem Zoran Janković (vsaj gmotno) nima težav.

V zgodbi pa imamo še enega Škorpijona – Boruta Pahorja. Pravkar zaključuje neko žalostno zgodbo, razpad sistema, katerega pravzaprav niti ni pičil, ubil, ampak mu je nekako izginil ali strohnel pod nogami. Po zmagi na volitvah 2008 je zavzel stališče, da ne bo blatil poraženca na volitvah – a še kje kdo napravi kaj takega? Je to človek iz tega časa? Vitezi so zgodovina. "Pravi" Škorpijon bi se nekomu, ki ga je na vse pretege (recimo vsaj z brezplačniki, pa to še zdaleč ni bilo vse, če se le malo spomnimo) skušal onemogočiti, diskreditirati, premagati, tudi uničiti, če bi se le dalo in smelo, maščeval, da bi "lila kri". Pa Pahor? Igral je pošteno in častno vlogo – ter izgubil na celi črti. Nekaj škorpijonskega je pokazal šele na zadnjih soočenjih, ko je usekal tako, kot se spodobi, določene stvari imenoval s pravim imenom – čisto v stilu svojega znamenja, učinkovito, jasno, kratko, nekaj torej, kar smo tri leta tako pogrešali ... Škorpijon, ki je močan šele tedaj, ko že vsi mislijo, da je premagan.

STRELSKE VAJE IN NARISANI PLUSI

Analize tega neverjetnega volilnega preobrata bodo trajale še lep čas, ali se bo kdo kaj naučil iz tega, je pa vprašanje. Se bo to zgodilo tudi v glavi Janeza Janše? Ali bo doumel, da ni dobro novinarjem, ki pridejo na njegovo konferenco, medtem ko je glavni dogodek dneva prihod pomembnih ljudi k prihodnjemu glavnemu konkurentu, pičiti z izjavo, da je "čudno, da niso vsi na Magistratu"? In tisti obisk omalovaževati, diskreditirati čisto v stilu, da gre namreč za "žalostno procesijo"? Se ne bi dalo to obrniti v svoj prid? Je bilo treba uničevati? Je bilo nujno na voditeljičino vprašanje odgovoriti z "bom odgovoril, če bom imel na voljo toliko časa, kolikor ste ga vi porabila za formuliranje vprašanja"? In to na televiziji, na kateri je teden pred tem druga voditeljica njegovega protikandidata že v prvi minuti oddaje tako očitno zasula s pritiskom, da bi se moral gledalcem nujno zasmiliti? Se kdo še spomni "štruc v smetnjakih" ali pa omalovaževanja deset tisočev protestnikov, ki smo v sneženju protestirali po ljubljanskih ulicah, češ naj bi si raje izbrali bolj sončen dan? Halo, ljudje se ne strinjajo, premier pa tako?! (To isto nestrinjanje je znal kasneje tako lepo uporabiti z referendumi. Sprenevedanje o tem je trajalo do tistega soočenja, ko je Pahor lepo rekel, da je Janša naredil vse, da vlada ne bi mogla uspeti ...) Pod črto torej zgolj retorično vprašanje: koliko takih samo-strelov prenesejo Janševa kolena?

Janković je po drugi strani na vse udarce reagiral na svoj način – mirno, celo z nasmehom, z nekaj malega protiudarci, med katerimi pa ni bilo udarcev pod pasom. Gledalcem je pokazal, da se da tudi drugače. In po sedmih (bolje rečeno "enajstih") letih padanja in padanja je najavljanje pozitivnosti naletelo na mnogo večji odziv, kot je Janša morda mislil.

(V tej kategoriji nujno omenimo tudi TRS, stranko, ki ji na volitvah sicer ni uspelo, a je pred dvema mesecema ostro zarezala v obstoječo politično torto z novim in jasnim pristopom, brez sprenevedanja, kaj bi radi bili. Prinesli so idejo, da se da razmišljati drugače, na neki način pa je bila to tudi njihova vloga. Janković je to idejo – čeprav je ni pobral pri njih – razvil do vrhunca, na nobenem soočenju ali v izjavi za tisk ni manjkala ključna beseda, ki jo potem vnesel tudi v ime stranke - "pozitivno". To pa smo že tako pogrešali.)

OBSTATI V RINGU DO KONCA

A tvegajmo in zapišimo, da je največji samoudarec Janša sprožil v petek, na zadnji dan pred volilnim molkom. Da ne prideš na soočenje, kjer se delijo zadnje, morda največje točke, ampak pošlješ svojega namestnika, sam pa se odpraviš na marginalno televizijsko postajo, tolikšno ignoriranje pa je bilo za slovenske volivce že malo preveč. Se je ustrašil? Morda sploh ne, kako pa so to dojeli volivci, je pa druga zgodba. Vsekakor se je izognil neprijetnim vprašanjem, ki jih je potem "pokasiral" Zvonko Černač (ki je svoje delo opravil zelo dobro, kolikor je bilo pač mogoče), saj so bila pripravljena vnaprej. Je Janša "vedel" (ali pa po škorpijonsko čutil), kaj se pripravlja, ali je morda celo poznal vprašanja? Ne pozabimo, da se je to odvijalo na teve-postaji, ki mu je bila skoraj neskrito naklonjena. Spet enkrat piči tiste, ki mu pomagajo in stojijo ob strani? Tako kot koalicijske stranke v svoji vladi, ki so se po njegovem mandatu komaj "našle" in pobrale? Ali pa Ivo Hvalica? Ali pa je Janša morda zaznal, da ga v primeru sodelovanja čaka še kakšna "mina", ki je ne bo mogel pojasniti ... Tega verjetno nikoli ne bomo izvedeli (ker tako Škorpijon kot Devica skrivata svoje misli kot kača noge), a strel v lastno koleno je bil zelo učinkovit, kar se je pokazalo v nedeljo.

Zoran Janković se je namreč v vsem izkazal za njegovo nasprotje, to pa je bil tudi glavni namen. Kjer je Janša sekal, je bil Janković spravljiv; če Janša nikoli ni jasno zavrnil možnosti sodelovanja s komerkoli (torej tudi z Jankovićem), je le-ta od začetka jasno povedal, da z Janšo v koalicijo ne gre; če je Janša uporabil vse možne pritlehnosti v predvolilnem boju (značilno za vsa okolja, pri nas smo glede tega šele začetniki), se je Janković omejil na krilatico, da "Janša eno govori in drugo dela" ter od nje ni odstopil; če je Janša poskušal volivce prepričati, kaj vse hudega nas čaka, če bo izvoljen Janković, se je ta omejil na govorjenje o tem, da bo treba delati; na insinuacije, da bo "Janković kradel še naprej", je slednji povedal, da ima toliko denarja, da mu ga ni treba krasti, in še bi lahko našteli. O tem je najboljšo možno primerjavo zapisal Jože P. Damijan, ekonomist in nekdanji Janšev minister (ki je kmalu sprevidel, kam pelje Janšev vlak): "Ob splošnem prepričanju, da vsi kradejo, je javnost najverjetneje ocenila, da za Jankovićem ostane vsaj kakšen stadion, kakšen most, medtem ko za Janšo ne ostane nič." (Dnevnik, 4.12.2011, naslovnica in str. 3) (Ali g. Damijan pozna astrologijo ali ne, mi ni znano, a zadel je točno: Škorpijonu vlada Pluton, ta pa pravi "kjer jaz udarim, tudi trava več ne raste" ...)

Janša je poleg vsega padel v lastno zanko, do česar ga je pripeljalo podcenjevanje slovenskega značaja – že dvajset let in več igra na vlogo žrtve in na ta način pridobiva simpatije, podpore in tudi denar za kampanjo. Tako se v neki banana Sloveniji čisto lahko zgodi, da en politik (Golobič) pade zaradi nerodnosti in izmikanja (izdatno seveda podprt z neusmiljeno in pritlehno protikampanjo), ne da bi sploh storil kršitev, drugi (Janša) pa ima na glavi toliko sumov, tožb in drugega masla, da v nobeni normalni državi še pomislil ne bi, da bi se pojavil v politiki, kaj šele naskakoval premierski položaj. A ker živimo v Sloveniji, ki je "po horoskopu" Rak, je to seveda mogoče – če za koga, potem so prav za Raka značilna dvojna merila. In pri nas jih nikakor ne manjka, priznajmo si.

IN ZA JUTRI ...

Bi lahko rekli, da sta Janšo premagala Janković in Pahor, torej Kozorog in Škorpijon družno drugega Škorpijona? Daleč od tega. Pahor je v zadnjih dnevih (po lastnih besedah) "vstal od mrtvih", v celi kampanji je bil prej stranski kot glavni igralec. A bo vseeno držalo, da sta Škorpijona družno premagala prav – Kozorog in Škorpijon. Janšo sta namreč družno premagala – Janković in Janša. Njuno edino uspešno in učinkovito sodelovanje.

In dan potem? V (Janši konstantno nenaklonjenemu) Dnevniku se na prvi strani sveti velik naslov – "Zoran Janković lahko doseže 50+". Pravo ponižanje za Janeza Janšo. Novinarji so si dali vsaj malo duška, potem ko so projanševski tisk in spletni portali (končno spet jasno pozicionirani Požareport) dva meseca presegali sami sebe in raziskovali možnosti, kaj mediji še lahko prenesejo ...

Zmagovalec - tisti isti Zoran Janković, ki je svoj čas izjavil, da bo šel iz Mercatorja takrat, ko bo on tako hotel, a je Janša (maščevalno in škorpijonsko) dosegel (zahrbtno, torej tudi škorpijonsko; pa tudi sprenevedavo: "to je storil nadzorni svet, ne mi", kot da ne bi vsi vedeli, kdo je edini odločal ...), da se je moral posloviti kar najhitreje – ima pred seboj naporne dni, skoraj gotovo vpletanje Evrope, nezavidljivo situacijo, posledico treh zavoženih mandatov, ne le enega, a očitno dovolj energije in samozaupanja.

Njegova zmaga je za Janšo še toliko večji udarec, saj ja pred volitvami govoril o konstruktivnosti in ponujanju roke, prepričan v svojo zmago, kajpak, s tempa si je sam zavezal roke. Če naj ne bi sam potrdil Jankovićeve krilatice, bo moral omejiti svojo čustvenost, razdiralnost in maščevalnost, sicer bo to že naslednja runda s knock outom. Če pa Jankoviću dejansko uspe (v kar je močno prepričan) popeljati Slovenijo vsaj čez čas naprej, višje, bo bitka Janeza Janše čisto izgubljena. Zmagovalnega konja pač ne premagaš z blatenjem, ampak le z boljšimi rezultati ali pa argumenti, to pa je od Janeza Janše le malo verjetno. Doslej ni znal iti iz svoje kože. Kot škorpijon iz tiste basni ne.