Henrik GjerkesPravzaprav bi ta zapis lahko nastal že na zadnji zimski solsticij, a bi ga lahko tedaj smatrali kot še en članek v vrsti tekmovanja, kdo bo pljunil dlje. Namreč, skoraj natančno v času, ko se je neka televizijska ekipa trudila pripraviti video zapis o "polni luni ob času solsticija", kar naj bi imelo dolgoročni pomen, je bilo zgodaj popoldne 21. decembra objavljeno, da je "zaradi pijanosti" odstopil minister za lokalno samoupravo Henrik Gjerkeš. Domnevno naj bi v alkoholiziranem stanju povzročil prometno nesrečo in se naslednji dan opravičil ter ponudil svoj odstop.
Pustimo vnemar dejstvo, da sploh ni povzročil nesreče, pa to, da ni bil niti slučajno prvi vidni politik, ki bi imel tovrstno afero (neka še nezaključena sorodna afera je celo prinesla meddržavna trenja z Bosno in Hercegovino, a tedaj ni šlo zgolj za vožnjo s počeno gumo kot pri ministru Gjerkešu), ali to, da se je vse to dogajalo v času, ko smo Slovenci na splošno bolj veseli kot navadno. Tudi ni toliko pomembno, ali je bil k odstopu prisiljen ali nagovorjen ali pa se je za odstop odločil popolnoma samostojno, njegov odstop je vsekakor častno – in pri nas na žalost zelo osamljeno – dejanje, ki pa ni prineslo kakih posledic. Še več, zgodilo se ni nič, razen kajpak nekaj kupčkanja in nove vratolomije šefa stranke, ki ga je sicer predlagala za ministrski položaj.
In vendar ne bi smelo biti čisto tako. Ali je napaka ministra Gjerkeša huda ali ne, si vsak mnenje lahko ustvari sam. Za nekoga je pijanost za volanom strahota, za koga drugega nekaj precej "normalnega", v Sloveniji itak preveč mižimo ob takih pojavih. (Če bi držalo, da zviševanje kazni odpravlja problem, potem se ne bi še vedno čudili ob neverjetnih številih kaznovanih ob vsaki novi izvedbi policijske akcije preverjanja alkoholiziranosti voznikov. Žal.) Toda če pomislimo na širino spektra razlogov, zaradi katerih naj bi v skladu z zahtevami, ki dandanes frčijo po slovenskem zračnem prostoru, kdo odstopil s svojega položaja, potem se nam zdi neka takšna pijanost, zaradi katere potem odstopi minister, kar malce abotna. Če že na primer minister pri vstopu krši v državi veljavne predpise, si lahko rečemo, okej, nič takšnega; veliko prahu za nekaj malo pomembnega. Če minister za nakupe špecerije uporabi službeno vozilo in celo službenega šoferja, tudi lahko rečemo kaj podobnega. Nekaj časopisov dvigne prah, potem pa kmalu pride nova senzacija. Da bi kdo odstopil s svojega položaja, ni niti govora.
Če pobrskamo malo po spletu, lahko hitro zberemo kar nekaj razlogov, zaradi katerih naj bi kak minister odstopil ali pa celo je – zaradi postopkovnih napak pri vračanju bulmastifov; zaradi nespoštovanja in ignorance socialnega dialoga; zaradi sprememb Zakona o delovnih razmerjih brez soglasja; zaradi laganja javnosti o svojem premoženju; celo zaradi oporečne vode v vodomatih. Sčasoma se je ustvarilo mnenje, da je treba odstopiti za vse, kar je javna oseba naredila narobe ali se zanjo vsaj trdi, da je kaj takega storila. Pogromaštvo se je naselilo v naše misli in vse bi bilo v redu, če se tudi v tem ne bi premočno sprenevedali. Kajti zahtevati odstop javne osebe zaradi nemoralnosti, kraje, ponarejanja listine, zlorabe položaja ali še težjih prestopkov je v številnih državah nekaj samo po sebi umevnega (če se tak odstop celo ne zgodi že pred zahtevo), pri nas pa vse prej kot praksa. Zahtevati odstop predsednika države samo zaradi tega, ker naj bi bil zgolj obveščen o nekem dogajanju, in to pred več kot tremi desetletji (?!), medtem ko sam pravi, da ni bilo tako, je pa najbrž le malo preveč. A poglejmo primer.
BELGIJA NAM KAŽE OGLEDALO
Marc DutrouxV Belgiji so pred dobrim desetletjem prijeli pedofila Marca Dutrouxa. V času preiskave mu je uspelo pobegniti. Ni bil dolgo na prostosti. Čeprav je zmaknil avtomobil, so ga za zapahe spravili po pičlih treh urah. Precej drugače kot pri zlikovcih, ki so denimo, sredi Ljubljane drzno oropali veliko banko – še po pol desetletja ni niti najmanj jasno, kdo in zakaj je to storil. Ali pa mož, ki je med igranjem kart hladnokrvno ubil enega od domnevnih vodij kriminala v Sloveniji – preiskava se ni premaknila niti za milimeter naprej. Da nas ima mednarodni kriminal potemtakem za "varno" državo, ni le razmišljanje kakega naključnega sogovornika ali gledalca teve dnevnika, ampak so se o tem pisali alarmantni članki pred kakim mesecem dni. A kakega odstopa zaradi neučinkovitosti nismo doživeli. Še bolj zanimivo je to, da ga celo nihče ni zahteval …
Toda v Belgiji je bilo drugače. Še preden (?!) so Dutrouxa prijeli, sta zaradi objektivne odgovornosti odstopila notranji minister Johan Vande Lanotte in pravosodni minister Stefaan De Clerck, čez nekaj dni pa so kot "častno potezo" pozdravili tudi odstop šefa policije, kajti generalpolkovnik Willy Deridder je odstopil celo potem, ko je bil Dutroux že prijet (!).Pri nas bi se policija verjetno zelo pohvalila, da so bili uspešni pri iskanju nevarnega kriminalca, česar ji celo ne bi mogli oporekati, zahteve po odstopu pa skoraj gotovo ne bi bilo. Evropa to pač počne drugače.
NEMČIJA NAM KAŽE OGLEDALO
Karl Theodor zu GuttenbergZelo svež je recimo primer nemškega obrambnega ministra. Pred dvema tednoma je Karl-Theodor zu Guttenberg odstopil zaradi plagiatorstva pri pisanju diplomske naloge. Pri nas se kaj takega več ali manj ne more zgoditi. Poslanec je bojda goljufal pri opravljanju izpita, a se mu odstop ni zgodil. Premier pobere iz govora britanskega kolega najbolj odmevno domislico o svetilniku ter si s tem kuje politični kapital, in vendar to ne more bi ti razlog, da bi pomislil o odstopu. Taisti politik je osumljen ponarejanja dokumenta, s katerim je potem obtožil drugega politika, a se zadovolji (ne samo on, tudi javnost, kar je še posebej veliko sprenevedanje) z izgovorom, da se je to pač zgodilo pri sestavljanju dokumenta – kot nihče v tej deželi ne bi vedel, kako pogosto se kar zlepljajo dokumenti! Da o kar prveč sumih glede orožja take in druge vrste ne govorimo – v Evropi to res počno drugače! Slovenija ima v svoji karti premočno zapisano sprenevedanje, da bi se kaj takega lahko zgodilo tudi tu.
HRVAŠKA NAM KAŽE OGLEDALO
V Zagrebu in v zadnjem času tudi v drugih hrvaških mestih si spontani protesti proti oblasti sledijo drug drugemu. Ljudje imajo, kot kaže, dovolj nepravilnosti, kraje, bede. Toda to je le logična posledica vsega, kar se je nabiralo skozi številna leta. Ne spreglejmo dejstva, da je Hrvaška v zadnjem času izvedla številne akcije, zaradi katerih so pred sodišče pripeljali resnično visoke osebnosti iz političnega in poslovnega sveta, take, ki so se še nedavno zdele nedotakljive. Bivši premier Sanader pri tem morda niti ni najpomembnejša oseba, je pa zelo verjetno, da so do njega pripeljale informacije, pridobljene v toku drugih, predhodnih obravnav. Pri nas se tovrstnega početja lotevamo zelo v rokavicah, zelo boječe in sprenevedavo.
Poglejmo v zvezde tudi tokrat.
Hrvaška
Slovenija
Tako Hrvaška kot Slovenija sta bili ustanovljeni – proglašeni na isti dan, 25. junija 1991. Nekaj je bilo celo govora o tem, da naj bi dogovarjali o sočasni razglasitvi države, vsekakor pa je Hrvaška nekoliko pohitela in to opravila nekaj minut pred sedmo uro zvečer, Slovenija pa ob 20.37, o čemer je že bilo govora.
Razlika med kartama je predvsem v ascendentu in astroloških hišah, ki sledijo iz izračuna te točke, sicer pa sta si karti zelo podobni. Obe vsebujeta Sonce in Merkurja v sedmi hiši ("gledamo bolj druge kor sebe"), Luno (narod) v nesrečni, zafrustrirani dvanajsti hiši ("saj ne bodo nič naredili"), sprenevedavi par Uran/Neptun v prvi hiši ("jaz" države) in zlasti trojček aktivnih v osmi hiši skupnega ali državnega denarja, neugodno postavljen z Plutonom, kar nakazuje potencial, da z denarjem nepravilno posluje država sama. (Hrvati so pri tem seveda precej bolj neposredni in manj izmikavi – konec koncev imajo v ascendentu energičnega Strelca in ne zadržanega Kozoroga kot Slovenija …).
In kaj prinaša ta razlika astroloških kart v praksi? Zlasti dejstvo, da se premiki planetov in njihovih navideznih vplivov posameznih področij delovanja (recimo finance, kriminal, tujci, blaginja, pravo, …) prej dotaknejo v hrvaškem kot v slovenskem primeru, saj so začetki posameznih astroloških hiš v hrvaški karti na bolj zgodnjih stopinjah kot v slovenski. A tudi Luna – edino nebesno telo, ki se giblje dovolj hitro, da o premiku lahko govorimo že v razmeroma kratkem času, celo znotraj ene same ure – je v hrvaškem primeru na 18°43, pri nas pa na 19°06 znamenja Strelca. Katero koli prediktivno tehniko uporabimo, bo Luna v hrvaški karti aktivirana prej kot v naši, isto pa velja za ascendent.
Iz tega lahko sklepamo, da lahko na hrvaškem primeru vidimo, kaj čaka nas. Vprašanje je le, kdaj in v kako intenzivni meri.
OGLEDAL PAČ NE GLEDAMO, MAR NE?
Kaj pa Henrik Gjerkeš, prvi, ki je pri nas dokaj mirno odstopil zaradi napake, ki jo je storil? Njegovega horoskopa ne bomo objavljali ali analizirali, saj ni razloga za to. Njemu pač ne bo mogoče očitati, da se je kot nekak samodržec, kakršnih pri nas ne manjka, z vsemi sredstvi, potvarjanji dejstev in resnice, oklepal svojega stolčka. Če je delal dobro (kakor trdijo mnogi), so mu odprta še mnoga vrata. No, če bi mi bili del Evrope, potem bi se mu nemara lahko zgodilo tudi to, da bi tako kot zgoraj omenjeni belgijski politik Vande Lanotte, ki je odstopil zaradi pobega Marca Dutrouxa (s čimer seveda ni imel nič in bi se pri nas hudo kresala peresa okoli tega, ali sploh je objektivno odgovoren ali ne), enkrat kasneje postal celo mandatar za sestavo vlade. A to se pri nas verjetno le ne bo zgodilo. Da koga lahko stigmatiziramo, nas slovenceljne tako vzburja, da bo Henrik I. bržkone tudi ostal označen kot "pijanec, ki je odstopil", mi pa se bomo mirno sprenevedali naprej …
| < Prejšnja | Naslednja > |
|---|
