Koliko vas je takih, ki v časopisu najprej preberete horoskop? Tisti isti horoskop, "ki seveda nič ne velja", "ki je kar nekaj splošnega", "ki ...". Če spadate med čisto povprečne bralce, potem napravite prav to – enako kot vaša soseda, vaša frizerka in še velika večina znancev, ki to priznajo ali pa ne. Seveda gre pri tem zgolj za radovednost – "samo da vidim, kaj piše...". A ne skrbite zaradi tega: po nekaterih anketah kar tričetrt ljudi dandanes enako kot vi časopisne horoskope smatra za neškodljivo zabavo in si ne beli glave z mislijo, da gre morda za nekakšno trdovratno srednjeveško vraževerje ali le za nerazumljivo očarljivost. Jasno pa je tudi, da bolj znanstveni in racionalni pogled na zadevo časopisne horoskope pušča ob strani, jih razvršča v podobno rubriko kot križanko ali vice, od astrologije same pa pričakuje veliko več.
Podobno kot so od nedoumljive umetnosti in spretnosti pri razlaganju naravnih in drugih simbolov skozi tisočleten razvoj civilizacije pričakovali ljudi najrazličnejših okolij in profilov. Kajti neznanega je bilo v človekovem okolju vedno veliko, začenši z vremenskimi pojavi, strelo, ognjem in povodnjijo, in nekateri ljudje so prej ali pa spretneje od drugih znali razložiti te pojave, s tem pa samodejno dosegli nivo nedotakljivih modrecev.
Astrologija je samo logična posledica teh sposobnosti, predvsem zaradi tega, ker predstavlja sistem, zelo priročen za hranjenje in ponovno uporabo informacij, ki se jih je skozi stoletja izkušenj nabralo toliko, da ni šlo več zgolj za ljudsko izročilo, ampak za pravo znanost. Astrologija pri tem seveda ne ponuja razlage zakonov univerzuma niti ne odgovarja na vprašanje, zakaj univerzum sploh obstaja, zato pa dovolj nazorno prikazuje, da v tem univerzumu poteka določen ritem in da je človekovo življenje le en delček tega ritma.
Danes pa je vse bolj jasno, da ni bil Babilon edini, ki je razvijal astrološko znanost, ampak so ljudje do različnih spoznanj, ki imajo nekatere simbolične skupne imenovalce, prišli na različnih lokacijsko in časovno med seboj nepovezanih krajih sveta. Tako se nam danes zdi, da posamezni pogledi na zvezde, gibanje vesolja in sveta, na življenje in smrt ter na smisel vsega skupaj nimajo nič skupnega, v resnici pa gre samo za zelo različna filozofska izhodišča civilizacij, ki se nikoli niso srečale niti vedele druga za drugo, kljub vsemu pa pozorno opazovale svet okoli sebe in si ga skušale čimbolj nazorno razložiti.
Ogledali si bomo nekaj takih pogledov, bolje rečeno – izvorov astrologije.
Začetki
Nebo je neizogiben del človekovega okolja, pojavi na njem so bili človekov stalni spremljevalec. Primitivni človek je nebo častil, ga ljubil ali pa se ga bal. Na evropskih tleh je bilo sonce odrešitelj iz ledenega objema, v tropskih okoljih pa je bilo isto sonce morilec. Človek je že zelo zgodaj vedel, da je sonce "odgovorno" za sezonske spremembe in posledično za življenje na Zemlji – od tu od oboževanja Sonca kot božanstva ni bilo daleč. Le korak naprej je prišlo do proglasitve za božansko tudi lune, pa tudi zvezd. Ko se je civilizacija razvijala naprej, je prišlo do pomembnosti zavesti o času, kot tudi do njegovega merjenja, ki je bilo v največji meri oslonjeno na gibanje nebesnih teles in na ciklične spremembe v naravi, predvsem na nebu. Zaradi astronomije je prišlo do prvih koledarjev. In civilizacije, ki so imele koledar, so imele tudi že razvito znanje s področja astronomije in astrologije. Verjetno je odveč omenjati, da sta bili ti dve veji znanosti tedaj še eno.
Babilon
Danes najbolj znani vir znanja o zvezdah je bil rodovitni polmesec ozemlja na bližnjem Vzhodu, Mezopotamija. Tamkajšnji svečeniki so razvili vzorec astronomskega znanja in zodiakalnega sistema, ki ga poznamo še danes. Opazujoč nebo s posebej za to zgrajenih stavb z ravnimi strehami so poleg sonca in lune že poznali pet planetov ter njihovo gibanje, pa tudi številne druge astronomske principe. Že oni so dogajanje na Zemlji pričeli povezovati z dogajanjem na nebu – povodnji, vojne in podobno. Babilonci so iznašli alkemične elemente in častili ogenj, vodo, zemljo in zrak. Do nekako 600 pred našim štetjem so astrologijo uporabljali pretežno za vremenske napovedi in državne zadeve. Tudi zloraba astrologije izvira že iz tistih časov.
Egipt
Okoli leta 600 pr.n.št. so astrologijo v Egipt prinesli Perzijci, vendar je znano, da so imeli Egipčani izjemno astronomsko znanje že zdavnaj prej. Njihovo znanje je bilo namenjeno zvečine poljedelstvu, poznali so presenetljivo natančno trajanje koledarskega leta, poleg dvanajstih mesecev po trideset dni so upoštevali še pet dodatnih dni in občasno še enega, noč in dan pa so razdelili v dvakrat po dvanajst ur.
Kozmos so razlagali v vidu neskončne vojne med svetlobo in temo.
Grčija
Če so Babilonci astrologiji dali substanco, so ji Grki dodali obliko. Odločili so se od heliocentričnega sistema in že vedeli, da spomladansko enakonočje ni fiksirano, ampak se premika – poznali so še precesijo. Imeli so že jasno določena znamenja, ki niso bila več neločljivo povezana z istoimenskimi ozvezdji. Njihov filozofski ustroj je že upošteval prečiščenje duše in njeno potovanje k najvišjim nivojem. Verjeli so, da človek z razvijanjem svobodne volje postaja kreator svoje usode ter da so nebesna gibanja samo pokazatelj možnosti, ne pa vzrok bodočnosti.
Kitajska
Kitajska kultura je v mnogočem temeljila na babilonskem sistemu, tudi v kitajski pisavi je mogoče najti določene povezave s klinopisom. Kitajci so stvari radi gledali skozi števila, zlasti skozi tri in pet. Tako so poznali na primer tri vrste nebesne svetlobe (sonce, luno in zvezde) ali pa tri vrste bogastva (srečo, bogastvo v sinovih, bogastvo v letini).Nebo je bilo razdeljeno v pet palač, od katerih ena je glavna, druge pa so povezane z letnimi časi.
Celotni kitajski sistem temelji na konceptu jina in janga – jin predstavlja vse žensko, luno, temo in počitek, jang pa vse moško, sonce, svetlost in gibanje. Zodiakalna pot je bila razdeljena na dvanajst živalskih znamenj. Kitajsko novo leto se začne ob konjunkciji sonca in meseca v konstelaciji Vodnarja.
Indija
V Indiji je bil prisoten močan vpliv Grčije, toda s sledovi informacij, ki izhajajo iz Babilona. Indijci so verjeli v karmo, ki da je proces pretvorbe duše skozi posamezne inkarnacije, pogojene tako s svobodno voljo kot tudi z usodo, astrologijo pa so uporabljali za določanje stanja, ki ga je na svoji poti dosegla duša posameznika.
Druge kulture
Polinezijci so poznali dvesto poimenovanih zvezd. Prav tako so poznali sonce, luno in pet planetov ter so znali določiti solsticije. Njihov koledar je bil podoben egipčanskemu.
Majevski svečeniki so tudi opazovali in študirali nebo s stolpov z ravnimi strehami, vendar je bilo njihovo poznavanja astronomije veliko bolj natančno. Svoj koledar s 365 dnevi so korigirali vsaka štiri leta.
Azteki so podobno kot Egipčani razmišljali o stalni vojni med lučjo in temo.
Kristjani so bili razpeti med priznavanjem in zavračanjem astrologije. Zaton astrologije je pripisan učenjaku Avguštinu, ki jo je prepovedal, nenaklonjen pa ji je bil tudi čas, ki se je prevešal v srednjeveško upadanje znanja.
Do dokončne razveze med astronomijo in astrologijo pa je prišlo za časa Kopernika v 16. stoletju. Kljub temu je astrologija preživela s pomočjo uporabnih tehnik iskanja tatov in izgubljenih predmetov ter napovedovanja nekaterih političnih dogodkov.
Prvi časopisni horoskop je izšel leta 1930 v Angliji. V skladu z informacijskim boomom se je presenetljivo hitro je razširil po celem svetu, domala pozabljeno znanje pa je postalo zelo priljubljena, pa tudi dobičkonosna zabava, astrologija pa se je prvič pretežno preselila med "običajen" narod in ni bila več orodje in znanost posvečenih krogov.
ZGOLJ MIT ALI TUDI DEJSTVA?
Razglabljanje o različnih pogledih je morda le zanimiva zgodba, vendar se v ozadju poraja vprašanje: Kako je mogoče, da so ljudje na tako različnih koncih sveta in v različnih obdobjih prišli do podobnih "zablod"? Zakaj so njihovi bogovi in rituali podobni ali celo enaki? Tudi se lahko vprašamo: Če je civilizacija stara okoli sedem tisoč let, kako je mogoče, da so že tedaj poznali heliocentrični model sveta?! Kdo je na 6 do 8.000 let starih skicah sveta Antarktiko vrisal zelo podobno tisti, ki jo imamo po dolgem in počez premerjeno ter raziskano danes?
Izgleda, da so naši starodavni predniki vedeli marsikaj, na kar smo že pozabili. To seveda rojeva celo novo fronto razmišljanja in vprašanja, ki terjajo odgovore. Raziskovanja starih vzorcev, zaprašenih papirjev in polomljenih klinopisov, s katerih bi bilo mogoče razbrati kaj povezanega z astrologijo, nikoli ni bilo toliko kot danes. Seveda pri tem ne gre samo za astrologijo kot tako – za raziskovanje bistva gre, za iskanje odgovora, kdo smo in kod, za razreševanje stoletne dileme, ali smo res bivše opice ali pa je civilizacija prišla z neznanih zvezd. V času, ko se v globalnem smislu menjavajo vrednote in ko informacija postaja najbolj bistven sestavni del sedanjika in obenem bodočnosti človeštva, nam astrološko znanje lahko pomaga pri razrešitvi marsikaterega vprašanja, ki se je še nedavno zdelo skrito in nedosegljivo.
| < Prejšnja | Naslednja > |
|---|
