Planeti, zvezde in vsa ostala nebesna telesa so vpletena v neskončen niz ciklusov, ki ob svojih ponovitvah v vedno novih kombinacijah človeku, naravi in kozmosu prinašajo vedno nove izzive ter izkušnje. Tudi če stari opazovalci neba niso poznali planetov Urana, Neptuna in Plutona, pa so planetarne cikle preštudirali po dolgem in počez ter odkrili mnoge zakonitosti, ki jih lahko uporabljamo v svojem življenju oziroma širše, na primer v politiki, ekonomiji, ekologiji in drugod.
Da vse v naravi kroži, se ponavlja in giblje, je spoznal že pračlovek. Opazil in se naučil uporabljati je najosnovnejši cikel, menjavanje dneva in noči, potem ponavljajočo se spreminjanje letnih časov in zatem lunarni cikel 29 dni. Še kasneje in ob podrobnejšem ter potrpežljivem opazovanju neba je odkril in preučil tudi cikluse drugih planetov in jih na ta način ločil od zvezd stalnic, za katere se navidezno zdi, da ostajajo ves čas na istem mestu, toda ni se ustavil na tem, temveč je kmalu ugotovil, da se tudi te počasi, za eno kotno stopinjo vsakih 72 let vrtijo okoli galaktičnega centra.
Pri študiju vplivov nebesnih teles na Zemljo in človeka je sčasoma spoznal, da imajo zlasti srečanja in določeni medsebojni koti med počasnejšimi planeti izredno velik vpliv, toda ne toliko na posameznika, temveč na narode, države, institucije, mase, gibanja in obnašanje narave. Rodila se je svetovna (mundana) astrologija. Danes vemo, se v starih časih nihče ni ukvarjal s težavami in razvojem posameznih ljudi, če ti niso bili vladarji, dostojanstveniki ali njihovi potomci. Toliko bolj pa je bilo delo astronomov in astrologov (tedaj še v eni osebi) namenjeno preučevanju vpliva nebesnih teles na države, njihove medsebojne odnose, denimo vojne, in na nasledstvo vladarjev. Navadni smrtnik je predmet astrološke pozornosti postal šele nekaj tisočletij kasneje.
NEVIDNE NEBESNE ZAKONITOSTI
Spoznavanje osnovnih obkrožnih časov planetov se je zaradi potreb naročnikov kmalu razširilo v preučevanje in tolmačenje kombinacij posameznih ciklov, ki so se že zgodaj dokazala kot najbolj učinkovita. Če tako Jupiter Sonce obkroži v približno 12 letih, Saturn pa v približno v 29 letih, potem – upoštevajoč premike obeh teles – je mogoče matematično izračunati, da se na ekliptiki (poti nebesnih teles okoli Sonca) srečata vsakih 20 let. Enako na vsakih 20 let si stojita nasproti in enako na vsakih 20 let sta njuna medsebojna kota 90 stopinj (astrološko povedano "kvadrat"), to pa so tudi vsi trije odnosi, ki bodo astrologe pri preučevanju vliva nebesnih teles v mundani astrologiji zanimali. (Seveda obstaja kvadrat tudi na drugi strani kroga, a tudi ta se ponavlja z isto frekvenco.)
Po spoznanju preostalih danes znanih planetov, t. im. transsaturnovcev, to je Urana, Neptuna in Plutona, po vrsti v 18., 19. in v prvi polovici 20. stoletja so astrologi dobili novo kost za glodanje – raziskovanje novih odnosov in tudi ciklov med planeti. S pomočjo informacijskega razmaha in posledičnega dostopa do milijonov zapisov o dogodkih na Zemlji je bilo naenkrat mogoče marsikateri dogodek, ki je astrološko obtičal med ugankami, razložiti in opredeliti v čisto novi luči.
Če si ogledamo posamezne cikluse srečanj počasnih planetov, nas ne preseneča, da se Jupiter z najpočasnejšim planetom, Plutonom – čigar obkroženje Sonca traja približno četrt tisočletja! – sreča vsakih 12 let, kar je skoraj enako Jupitrovemu lastnemu krogu. Kako tudi ne bi bilo tako, saj se Pluton v 12 letih premakne povprečno samo za nekako pol znamenja, deset do dvajset stopinj, odvisno pač od tega, na katerem koncu svoje poti je. Jupitrova srečanja z nekoliko hitrejšim Neptunom se dogajajo vsakih 13 let in srečanja z Uranom vsakih 14 let. Saturn se z njimi dobiva na vsakih 33, 36 in 45 let, Uran in Pluton se snideta vsakih 127, Uran in Neptun na vsakih 172 let, medtem ko se najpočasnejša in najbolj oddaljena planeta, Neptun in Pluton, medsebojno srečate šele vsakih 492 let.
Dokazov, da ti cikli delujejo na družbeno dogajanje in odnose med subjekti, ne manjka. Preučevanje zgodovinskih gibanj in prelomnih dogodkov nam zelo hitro pokaže, da so prav vsi povezani s kakšnim od večjih premikov na nebu, pa naj gre za prevrat v državi, napoved vojna ali pa cunami na Sumatri.
Za primer vzemimo 36-letni ciklus, ki ga s svojimi srečanji na nebu tvorita Saturn in Neptun. Teoretik astrologije H.S.Green je v začetku 20. stoletja ta aspekt po dolgoletnih študijah povezal s političnimi spremembami in reformami, praviloma ugodnimi za razvoj demokracije. Tako je srečanje tega para planetov leta 1846 ustvarilo pogoje za objavo Komunističnega manifesta, naslednje srečanje leta 1882 pa je prispevalo k razvoju in ustanavljanju osnovnih komunističnih partij po Evropi. Greenovim naslednikom ni ušlo, da se je naslednje srečanje Saturna in Neptuna zgodilo leta 1917 in da je temu nemudoma sledila oktobrska revolucija, naslednja konjunkcija pa je "prinesla" prelom v tedanji Sovjetski zvezi, ki je sledil Stalinovi smrti. Študij teh ciklov je omogočil avtorjem najbolj znane knjige o svetovni astrologiji, da so že v prvi izdaji leta 1984 zapisali, da "bo ta konjunkcija leta 1989 označila še eno pomembno in bistveno fazo družbenega razvoja človeštva". Slavni astrolog Andre Barbault je bil v začetku leta 1989 še bolj natančen, ko je objavil, da bo "letos poleti prišlo do hudih premikov v Sovjetski zvezi, morda celo do njenega razpada", kar je bilo za tedanji čas precej predrzna napoved, ki pa se je uresničila skoraj dobesedno.
TRENUTNA KRIZA NIKAKOR NI POPOLNO PRESENEČENJE
Za današnji čas, predvsem za leto 2009, ki se odpira pred nami, je bolj pomembno neko drugo srečanje počasnih planetov, od katerega astrologi pričakujemo, da bo prinesel nov zgodovinski premik v razvoju človeštva – gre za opozicijo, torej nasproti si ležeči poziciji Saturna in Urana. Astrologi teoretiki ta 45-letni ciklus, naslanjajoč se na raziskave gibanj tega para planetov od leta 1625 dalje (Barbault in drugi), povezujejo z desničarskimi in konzervativno-avtoritarnimi procesi, ki poudarjajo politiko reda in discipline. Ta cikel naj bi bil tesno povezan z razvojem imperialističnih nagnjenosti in kapitalizmom. Pri preučevanju odnosov med Saturnom in Uranom so predvsem finančni astrologi prišli do spoznanja o tesni povezavi s plimami in osekami investicij ter proizvodnjo v težki industriji (te raziskave že dolga leta izvajajo v ZDA). V širšem smislu pomena lahko ta aspekt pomeni tudi "praktično uporabo (prizemljitev) briljantnih idej, vpogledov, iznajdb, reform in podobno".
Ciklus gibanja teh dveh planetov je v žarišče zanimanja letos stopil zaradi dveh razlogov: po eni strani je sovpadel z grozečo gospodarsko krizo, ki se je razbohotila v zadnjih mesecih, po drugi strani pa je do njune prve (od skupaj petih do julija 2010) opozicije prišlo natančno na dan ameriških predsedniških volitev 4. novembra letos, dogodka, ki je bil z različnih zornih kotov že vnaprej imenovan kot "prelomen" v zgodovini ZDA in kajpak tudi v zgodovino sveta.
Tokratni ciklus gibanja teh dveh planetov se je pričel s konjunkcijo (položaj na isti toči ekliptike) leta 1988, ko sta celo v istem dnevu (14. februar) oba planeta vstopila v znamenje Kozoroga in se koncem istega leta srečala še enkrat. Dvajset let kasneje sta se postavila drug drugemu nasproti in znova razburila razmišljanje, kaj vse se bo zgodilo zaradi tega. Toda če naj bi natančneje opredelili tovrstna pričakovanja, moramo najprej vedeti, s kom imamo opravka.
OČE IN SIN, POLNA NASPROTIJ
Kar najprej povejmo, da Saturn in Uran nista prijatelja. Še več, sovražnika sta si, in to zadrta ter zagrizena, lahko bi ju imenovali celo "smrtna sovražnika". Zakaj tako hudo, si poskušajmo razložiti s pomočjo mitologije.
V Slovarju simbolov, večkrat ponatisnjenem pri nas, lahko preberemo, da je bil Kronos (grški ekvivalent rimskemu bogu Saturnu) "najmlajši med Titani, Uranov sin; očetu je odrezal testise in tako končal prvo generacijo bogov. Starši so mu prerokovali, da ga bo potomstvo vrglo s prestola, zato je požrl svoje otroke, brž ko so se rodili. Rea, ki je bila njegova sestra in žena, je zbežala na Kreto in tam rodila Zevsa. Namesto Zevsa je dala Kronosu kamen, da ga je požrl. Ko je Zevs odrasel, je dal očetu napitek, zaradi katerega je izbruhal požrte otroke; Zevs je z njihovo pomočjo okoval Kronosa in ga pohabil, s tem pa se je začela druga generacija bogov." (Chevalier-Gheerbrant: "Slovar simbolov", MK, 1995, 289).
Vidimo lahko, da gre med Saturnom in Uranom za temeljni spopad med generacijami, pri čemer je Saturn v njunem odnosu sin in Uran oče. Uporništvo, revolucija ter srečanje novega in starega so zato poglavitna kvaliteta medsebojnih odnosov teh dveh planetarnih energij. Njuna srečanja zato prinašajo napetosti, medsebojno iritiranje, tehnične in tehnološke probleme, nujnost po spremembi reda in pravil.
Le-ta so domena Saturna, ki je resen, trezen, konstruktiven, urejen, konservativen, pravi vzor reda, discipline, odrekanja in pravil, tisti, pri katerem ima vsaka stvar, vsaka beseda in vsak pojem svoje natančno določeno mesto v sistemu, kateremu je Saturn vdan do konca in kateri Saturnu omogoča trdnost in zanesljivost v delovanju. Saturn brez popolnoma jasnega in predvidljivega pristopa k življenju ne zna živeti. Vse mora biti na svojem mestu in vedno se ve, katero je tisto mesto.
Uran je seveda njegovo nasprotje v vsem. Ne zanima ga, kako je bilo včeraj – gre za edini princip v astrologiji, ki ga zanima izključno "jutri". Uran je vladar Vodnarja, inovativnega, čudaškega, nepredvidljivega intelektualca, ki se ne ukvarja z analizami, ampak s snovanjem novega, neznanega. Za Urana je ravno red tisti, ki ga temeljno iritira, zato se bori proti njemu in ga skuša spremeniti, preurediti po svoje. Če ne bi bilo Urana, bi še danes rinili leseno ralo po njivah – Saturna to ne bi čisto nič motilo. Uran pa vedno razmišlja, kako bi bilo, če bi se nekaj dalo napraviti drugače. Kaj je to "drugače", pravzaprav niti sam ne ve, ideje mu pridejo sproti, točno tako, kot pove neka Uranova kvaliteta, elektrika – nenadoma se prižge žarnica in dobimo idejo! A ravno ta nepredvidljivost iz tira meče Saturna.
SREDINA ŠESTDESETIH
Nikoli ne bosta mislila enako. Medtem ko Uran išče ideale in želi svet osvoboditi spon ter pravil, nas Saturn veže z odgovornostjo in socialno moralo; medtem ko ima Uran raje kaos in neskončen horizont novih idej in vizij, nas Saturn vedno znova opominja, da je vse zamisli potrebno izkristalizirati v jasne in uporabne strukture, sprejemljive za širšo skupnost, v katero smo povezani. Vse to se je v največji možni meri (zaradi tesne vpletenosti Plutona, ki v astrologiji pomeni princip radikalnosti, skrajnosti, in je tisti, ki prinaša najbolj generalne ali pa najširše možne premike) pokazalo v času zadnje opozicije Saturna in Urana sredi šestdesetih let. To je bilo obdobje dotlej neslutenega kulturnega upora – "svobodna ljubezen in zakon", hipijevsko gibanje, revolucionarne ideje v psihologiji in psihiatriji, gibanje črncev (Black Power), gibanje človekovih pravic, gibanje za enakopravnost žensk, pošiljanje vojakov v Vietnam, smrt črnskega aktivista Malcolma X, in še bi lahko naštevali. Toda gledano iz časovne razdalje lahko sredino šestdesetih let smatramo predvsem za "smrt" viktorijanske morale, ki je pomenila enega od trdnih temeljev družbe oziroma odnosov v njej. Po tem obdobju so se odnosi kreirali povsem drugače, možnosti so bile naenkrat večje in širše.
Sovpadanje prve v seriji opozicij Saturna in Urana z ameriškimi volitvami ni namerna; za razliko od večine držav, kjer datume volitev določajo vsakič sproti, je pri Američanih vnaprej jasno, da bodo volitve na prvi torek v novembru, pri čemer gre potem še za nekatere izjeme. Prav zaradi tega je omenjeno sovpadaje še toliko bolj pomembno. Da bodo premiki v ZDA (ki predvidoma sploh ne bodo majhni, obrobni) bistveni sestavni del vsega tistega, kar naj bi nam tokrat prinesla Saturn in Uran, ne dvomi nihče izmed poznavalcev. Po eni strani je odhajajoča Busheva garnitura zapravila velik del ugleda ZDA v svetu, državo pa skozi nesmiselne in izčrpavajoče spopade na Bližnjem vzhodu pripeljale v resno ekonomsko krizo, na notranjepolitičnem področju (socialno varstvo, zdravstvo, šolstvo, družbeni odnosi) pa pripeljala do nevarne erozije, ki zahteva popolnoma drugačen pristop, če naj bi se sistem ponovno vzpostavil v nekdanji nesporni veličini. Ali bo prihajajoča garnitura kos tako veliki nalogi, je vprašanje. In ker je Slovenija kot država močno sledi zgledom z one strani luže in ker tudi pri nas lahko čisto brez sramu govorimo o močni eroziji odnosov znotraj družbe (s pristavkom, da je bivša vladajoča garnitura za to porabila en sam mandat in ne dveh, kot se je to zgodilo v ZDA), je vprašanje, kako uspešno se bo s tem problemom spoprijela naša nova oblast.
KAJ LAHKO PREDVIDEVAMO
Ker se obravnavna planeta gibljeta v lastnih različnih ciklusih in se pri tem tako kot vsi planeti nekaj časa gibljeta naprej, potem malo nazaj, se to pot ne bosta konfrontirala samo enkrat (kar se zgodi redko) ali trikrat, ampak v letu in pol kar petkrat, kar priča o pomenu tokratnega vpliva. Februarja 2009, ko se bo Saturn že gibal nazaj, se bosta razšla za pol leta in se septembra spet pojavila drug drugemu nasproti, nato – s sočasno povezavo z Neptunom – četrtič 26.4.2010 ter zadnjič 26.7.2010. Ker se bosta dotlej na svoji poti oba premaknila že precej naprej, se bo to zadnje soočenje zgodilo na prvi stopinji "glavnih" znamenj Ovna in Tehtnice, to pa po astroloških pravilih pomeni izredno močan vpliv – "premik temeljnih vrednot" -, zato bo prav ta zadnja opozicija prinesla "smetano na torti".
Primerjalne študije s podobnimi planetarnimi situacijami iz zgodovine nam ponujajo kar nekaj scenarijev.
Pričakujemo lahko velik premik v smeri želja in pričakovanj mase, množice, premik kolektivne zavesti torej. Zahteva srednjega sloja po spremembah bo tedaj na višku, težnje po spremembah pa se bodo nasilno udarile s težnjami po ohranitvi navidezno varnega statusa quo. Uran zahteva enakost in svobodo, Saturn pa se upira temu ter propagira varnost obstoječega dogovorjenega sistema.
To bo istočasno tudi zelo nestabilen in nevaren čas, obdobje, ko si bo marsikdo osvoboditev iz okovov tradicije predstavljal po svoje, tudi na silo, če ne bo imel drugih idej ali pa možnosti. Pričakujemo lahko nenaden padec voditeljev tistih narodov, v katerih se bo skozi odrekanje in frustracije izoblikovalo prepričanje, da njihova vlada ne opravičuje več zaupanja oziroma da ne zna zastopati njihovih interesov. Še posebej se to lahko zgodi v državah, ki jih vodijo vojaške ali drugače militantne vlade. Logičen odziv teh oblastnikov bo sklicevanje na "višje interese naroda", pa tudi diskreditacija upornikov in zmanjševanje njihove vloge na nivo ekstremizma, terorizma in podobno. Ker bo to obenem tudi obdobje povečanega strahu med množicami, je mogoče pričakovati, da bodo oblasti poskušale prav s strahom te množice zadržati pred odhodom na ulice. Ker pa se bodo istočasno zgodili (ali pa bodo prav tedaj odkriti) številni škandali, prevare in sramote, povezane z vrhovi oblasti, se masovnega gibanja ne bo dalo ustaviti; z vsakim razkritjem nečednosti bo ogenj nezadovoljstva samo še večji. Priznanje napak in zavzeto delo na odpravi posledic bo edina rešitev takih oblasti pred padcem, tega pa bodo sposobni samo tisti med voditelji, ki imajo dovolj izrazit čut za voljo naroda in dovolj pripravljenosti ter moči zapostaviti bonitete oblasti na račun tistih, ki so bili predolgo marginalizirani – na računa malega človeka torej.
Istočasno bo prišlo tudi do novih trendov in do dviganja tako tveganja kot tudi do koriščenja ugodnih vetrov na primer v ekonomiji – investicije ter borzni položaji se bodo praviloma dvignili oziroma izboljšali. Današnja recesija bo pozabljena.
NI RAZLOGA ZA STRAH
Odnos med Saturnom in Uranom nikoli ni enostaven. Spremembe, ki jih prinaša njuna večna bitka in ki so pogosto povzročene ali pa vsaj spodbujene z okoliščinami od zunaj, nikoli niso dobrodošle, saj med drugim povzročajo nelagodje, neudobje in frustracije. Toda vedeti moramo, če se ne zgodijo, bi vedno ostali na istem mestu. Ta planetarni odnos nas spodbudi h gibanju, k izboljšavam, k nečemu boljšemu. Zato je bolečino, ki se pojavi ob tem, mogoče gledati na več načinov.
Kar je še najbolj pomembno, pa je zavedanje strahu. Praksa kaže, da odnos teh dveh planetov v posameznikovem horoskopu vedno prinese neke vrste strahu. Le-ta nam veže roke in nas sili, da ne napravimo ničesar ter da upamo, da bo ujma odvihrala mimo nas. Zatorej velja nasvet, naj se tega strahu zavemo. Strah je vedno večji od problema, na katerega se nanaša! Zato postojmo za trenutek in nekajkrat globoko vzdihnimo. Potem se s problemom spopadimo še enkrat. Popolnoma drugače bo.
Najpomembneje je torej, da nas vsega tega ni strah. Konec koncev nam ne bi smelo toliko pomeniti informacija o tem, kaj – in kdaj – se bo zgodilo, ampak informacija o tem, ali smo – če se bo že zgodilo – dovolj močni za soočenje s težavo, ki prihaja. Torej zavest o sebi in ne zavest o problemu. Ta prevratni čas bo prinesel nove kvalitete, kjer nihče nikomur ne bo dovoljeval, prepovedoval ali ga pooblaščal za dejanja, ampak bo potekal enakopraven dialog med vsemi stranmi. Čas, v katerem se bomo za svoje pravice izborili – ker se za nas ne bo boril nihče drug. Opazili bomo, da je odprtih veliko več vrat, kot smo jih videli kdajkoli, in od nas bo odvisno, ali bomo odšli skozi ta vrata, in tudi, skozi katera.
| < Prejšnja | Naslednja > |
|---|
