V katero znamenje spadam (večna dilema bralcev horoskopov)
Med vprašanji, ki jih astrologi najpogosteje dobivamo pri svojih stikih z ljudmi, je tudi tisto o "mejnih datumih" med posameznimi znamenji. V različnih virih je namreč mogoče zaslediti precej različne datume trajanj posameznih znamenj, tako da s te strani obstaja kar nekaj dilem. Najbolj pogosta reakcija pri tem je, da pisec vrstic ali pa sestavljalec horoskopa ni dovolj poučen oziroma da se je pač zmotil.
Resnica o stvari je nekoliko drugačna. Če jo hočemo doumeti, moramo najprej vedeti, da se naša Zemlja ne vrti samo okoli svoje osi in okoli Sonca, temveč se tudi zemeljska os sama počasi giblje. Zaradi tega pomladna točka počasi drsi skozi posamezna znamenja in jih sčasoma obide vseh dvanajst ter se vrne na svojo izhodiščno točko, kar se zgodi v približno šestindvajset tisoč letih. Ta astronomski pojav se imenuje precesija in sploh ni kakšno novo odkritje, saj jo je poznal že starogrški učenjak Hiparh. Precesija je tudi temelj za poimenovanje raznih zgodovinskih dob, kot na primer Vodnarjeve, ki tako buri duhove in domišljijo v zadnjih nekaj desetletjih. Zaradi precesije se seveda počasi premikajo tudi letni časi.
Druga stvar, ki si jo moramo priklicati v spomin, je ta, da leto ne traja 365 dni, temveč nekaj ur dlje, kar so presenetljivo natančno znali izračunati že stari Egipčani. Zaradi tega je potrebno koledar občasno popraviti, kar počnemo s t.im. prestopnimi dnevi vsaka štiri leta. Če se to ne bi dogajalo, bi se posamezna znamenja praviloma začenjala vsako leto na isti datum in ob približno istem času, tako pa nam malo študija efemerid (astronomsko-astroloških tablic) pokaže, da vstopanje Sonca v posamezno znamenje periodično niha naprej in nazaj. Če tako za primer vzamemo vstop Sonca v znamenje Bika, potem v zadnjih nekaj letih beležimo naslednje čase: 1990 - 20.4. ob 8.27, 1991: 20. ob 14.08, 1992: 19. ob 19.57, 1993: 20. ob 1.49, 1994: 20. ob 7.36 itd. Podobno velja seveda tudi za ostala znamenja. Že na tem primeru lahko torej vidimo, da različni datumi trajanj astroloških znamenj niso posledica površnosti, nedoslednosti ali napak, temveč nenehnega spreminjanja v vesolju.
Osnovno vprašanje o tem, katero znamenje je potem naše, pa seveda ostaja. Tu gre za dve osnovni zadevi. Če želimo o tem dobiti zelo natančen odgovor, moramo seveda pogledati v efemeride ali vprašati astrologa. Druga stvar pa je, da sta pri ljudeh, rojenih v "mejnem času" močno prisotna vpliva obeh dotičnih znamenj. Pojav je precej logičen, lahko ga primerjamo z obmejnimi ali recimo dvojezičnimi področji v državah. Velja torej, da imajo ljudje, rojeni v poslednjem dnevu Ovna, veliko temeljnih lastnosti Bika, drugi, ki so rojeni dan kasneje, pa tudi niso čisto brez Ovnovih značilnosti. Iz tega sledi, da se v trenutku prestopa Sonca v drugo znamenje, ki ga je časovno za vsak kraj sicer mogoče zelo natančno določiti, ne zgodi nič dramatičnega.
Ker je najboljši pokazatelj še vedno dober primer, si v spomin prikličimo osebo, ki nam je dovolj znana, da poznamo tudi njene nekatere temeljne lastnosti. Govora je o prezgodaj preminulem košarkarju Draženu Petroviću, ki je bil rojen na zadnji dan Tehtnice, kljub temu pa je imel v sebi izjemno močan vpliv Škorpijona. Če si prikličemo v spomin njegov prediren pogled, s katerim se ni niti za tren premaknil s sogovornika, če vemo, da je samoiniciativno treniral cele dneve, da je bolj kot po harmoniji hlepel po učinkovitosti in popolnosti, kar mu je šlo odlično od rok, in zlasti, če se spomnimo njegovih edinstvenih prodorov pod koš, ki jih ni krasila lepota (Tehtnica), temveč učinek, torej rezultat, potem najdemo pri njem veliko Škorpijonovega.
Podobnih primer je seveda še veliko, iz njih pa se lahko naučimo, da v "mejnih dneh" veljata oba vpliva in je zato na vprašanje iz naslova navadno precej težko natančno odgovoriti. Za karkoli več pa je potreben že malo podrobnejši pogled, horoskop in še kaj. To pa je seveda že čisto druga tema.
Pišemo "bik" z veliko ali z malo?
Glede pisanja imen zodiakalnih znamenj velja pri nas dilema Al' prav se piše kaša ali kasha v malem. Spora o tem sicer nikoli ni bilo, a vendar obstajata dve praksi, po katere prvi zapisujemo oven, bik, dvojčka in podobno, po drugi pa seveda ista znamenja z velikimi začetnicami. Glede na to, da so knjige z astrološko tematiko nedvomno ustrezno jezikovno pregledane, je prav čudno, da je takšna dilema sploh možna. Tako danes najdemo obe opciji, najverjetneje odvisno od avtorjev, urednikov, pregledovalcev ali kogarkoli že, predvsem pa od tega, da nihče pravzaprav ne poskuša ugotoviti, kako je pravilno.
Takšno prakso lahko v astrološki literaturi v slovenščini zasledimo že razmeroma zgodaj. Tako je leta 1988 Branko Avsenak pod psevdonimom Klemencij Somnambulo izdal knjigo "Horoskop" (v notranjosti imenovan "Horoskop za vsakogar" in v zaključni tehnični informaciji o knjigi celo "Horoskop za vsakdanjo rabo", pri čemer že sama nejasnost, kateri naslov knjige je pravi, sama po sebi dovolj resno priča o resnosti namena s to knjigo), v kateri so znamenja pisana z malo začetnico, isto pa se je zgodilo tudi izdajateljem nekdaj prve resne literature o astrologiji pri nas, "Astrologija, igra planetov in zvezd" izpod peresa Ivane Šalamun, izdane leta 1990. Že naslednje leto je izšel slovenski prevod "Enciklopedije astrologije" francoske astrologinje Catherine Aubier, kjer so bile za navedbe znamenj uporabljene velike začetnice, kar isto prinašata tudi leta 1993 izdana "Velika šola astrologije" zakoncev Parker in leta 1995 izdan "Slovar simbolov" avtorjev Chevaliera in Gheerbranta, ki je v Sloveniji doživel kar nekaj ponatisov. Ob tem je torej kar nenavadna praksa, da nek pregledovalec strokovnega teksta, pripravljenega za objavo v tisku, vsa imena nebesnih znamenj dosledno "popravi" v besede, pisane z malo začetnico.
V praksi ta nedoslednost včasih prinese nerodne, včasih komične, kdaj drugič pa morda celo negativne posledice ali vsaj občutja. Govoriti o nekom, da je "tehtnica", ni nič posebnega, saj je tehtnica seveda predmet in je uporaba take oznake dovolje jasna in s tem tudi varna. Tudi pri "ovnu", "kozorogu" ali "raku" ni kaj dosti drugače, saj se le redkokdo spomni, da je "oven" med drugim tudi oznaka za hlod, s katerim so ob vztrajnem butanju včasih odpirali skrbno zapahnjena grajska vrta. Tudi pri "dvojčkih" se nam kaj hudega ne more zgoditi, razen tega pač, da so tu praviloma potrebna še dodatna pojasnila, kaj natačneje smo imeli mislih, to pa zaradi tega, ker je prav ta beseda od vseh dvanajstih, ki označujejo tudi nebesna znamenja, v vsakdanjem pogovoru največ v uporabi in je zamenjava pojmov dejansko verjetna. Nekoliko manj prijetno pa je, če komu zapišemo, da je "tipičen bik", kajti pri tem se lahko sprožijo že drugačne asociacije, odvisno od človeka pač. Zna kdo precej zameriti. Podobno se pri nepazljivi uporabi izraza "devica" lahko zgodi, da kakšna ženska zardi zaradi možnosti, da jo kdo napačno oceni itd.
Seveda je pri govoru razlikovanje med začetnicami nemogoče, a tam je navadno iz konteksta samega ali pa iz dodatnih besed oziroma pojasnil, za katera možnosti so vedno na voljo, jasno, kaj natančno smo mislili, pri napisanem besedilu pa je to že težje, prav zato pa je danes, ko astrologija v Sloveniji ni več nič čudnega ali eksotičnega (za kar je brez dvoma še veljala leta 1988, torej ob izdaji prvo omenjene knjige), to poimenovanje potrebno ustrezno urediti.
A dilema sploh ni težko rešljiva in tudi kak poseben strokovni posvet ali dogovor ni potreben, povsem zadosten je - pogled v veljaven Slovenski pravopis. Tam na strani 13, kjer je govora o velikih začetnicah, pod paragrafom št. 67, ki predstavlja predzadnjo alineo pri obravnavi zemljepisnih imen, čisto jasno piše, da njihova uporaba med drugim velja tudi za "nebesna telesa, ozvezdja, svetovja: Mars, Zemlja, Škorpijon, Rimska cesta, Gostosevci;" Iz tega torej sledi, da mirno uporabljajmo nazive Oven, Bik, Dvojčka in druge po vrsti vse do Rib, pa bo vse prav.
| < Prejšnja | Naslednja > |
|---|
