Večina stisk, v katerih se znajde sodobni človek, je na ta ali drugačen način povezanih z medosebnimi odnosi. To je tudi najbolj pogost razlog za obisk svetovalcev, psihologov in psihoterapevtov, pa tudi vedeževalcev in astrologov. Še več, pogosto je kot razlog za posvet o trenutnem dogajanju določene osebe navedena služba, morda finančne zadeve, težave z otroki ali še kaj četrtega, a se zelo kmalu izkaže, da pravi vzgib za obisk leži prav v odnosih, ki se ne razvijajo v skladu z željami in pričakovanji, se lomijo ali pa so sredi razpadanja in je že prisotno razmišljanje v smislu “kaj potem”.
VZORCI IZ OTROŠTVA
A če se ne ustavimo pri razglabljanju o tem, kdo je kdo v takšni zvezi ter katera so bila tista pričakovanja, ki se niso uresničila, ter seveda o neizogibni dilemi “kdo je kriv”, pač pa se za spremembo lotimo najtežje naloge pri takem posvetu – iskanju vzorcev, ki nas vodijo v težavne življenjske situacije -, kmalu ugotovimo, da vsaka taka oseba v sebi nosi neugodne informacije, katerih izvora navadno ne pozna in ki so zakoreninjene do take mere, da jih sama ne zmore izruvati, premagati, obvladati. Še več, tovrstne informacije so navadno zapisane v podzavesti, kar pomeni, da so prisotne ves čas, a nikoli do takšne mere, da bi jih lahko ozavestili, raziskali in se lotili njihove eliminacije, ozdravljenja. O kakšne vrste informacijah je govora, nam za ponazoritev predstavljata na primer strah pred vodo ali psi. Tudi če se v času, kolikor daleč seže spomin takšne osebe, ni zgodilo prav nič takšnega, kar bi lahko nakazovalo za nastanek takega strahu, pa je ta travma huda, včasih celo neznosna.
Razlogi za to leže bodisi v razlagi, da se je tak dogodek zgodil v zelo zgodnjem otroštvu (ko spomin še ne procesira ter ne shranjuje informacij), morda celo v materinem trebuhu (ne pozabimo na dejstvo, da sta mati in nošeni otrok neločljivo povezana ter je otrok zato deležen ne le njene hrane in zraka, temveč tudi čustvenega dojemanja, čeprav ga ni sposoben dojeti, pomniti ali razumeti), bodisi v razlagi, da gre za travmo, izvirajočo v enem od zadnjih prejšnjih življenj te duše. (Slikovit primer takšne travme je v svoji slavni knjigi Potovanje duš opisal dr. Michael D. Newton, ko govori o moškem z nerazložljivo in stalno prisotno bolečino v vratu ter v podzavesti zapisane informacije o smrti v prejšnjem življenju, ko mu je grlo prebila sovražnikova puščica.) S karmičnega stališča gre torej za informacijo, ki jo moramo v tem življenju spoznati, ovrednotiti in obdelati, absolvirati, in se ravno zaradi tega pojavlja na tako neprijeten, včasih celo boleč način.
Včasih pa prihaja še do druge težave, ko psiholog oziroma svetovalec naleti na dogodek, ki se je sicer zgodil v času, ko bi moral biti čisto jasno zapisan v (dosegljivem) spominu, a se izkaže, da tam ni drugega kot – luknja. Tako se takšna oseba, denimo, dokaj jasno spominja dogodkov iz starosti petih ali šestih letih, nič pa ne ve povedati o svoji očitno seksualni travmi iz kasnejšega časa, na primer iz zgodnje pubertete. Svetovalca tako čaka mučna naloga odkrivanja nečesa, kar je bilo skozi leta skrbno zabrisano ali prekrito, glede na stopnjo avtosugestibilnosti osebe morda potlačeno do take mere, da ta oseba gladko trdi, da se to sploh ni zgodilo, in je pri tem celo prepričana, da ne laže.
NAJVEČJA VLOGA STARŠEV
Ko tako iščemo vzroke za nesoglasja, razočaranja, ločitve in druge probleme v zvezi s partnersko zvezo, se nam zelo hitro pojavijo vzorci, povezani z domom, okoljem, v katerem je taka oseba odraščala, in seveda s starši. Le-ti seveda niso le nekakšni “karmični transporter”, ki nas je v določenem trenutku spravil na ta svet, naloga staršev v našem življenju je mnogo bolj zapletena. Od njih dobimo na primer največji del genske informacije, ki nas določa v tem življenju, a tudi to še ni vse, kajti s starši potem živimo deset, dvajset, trideset ali pa še več let, kar pomeni stalno soustvarjanje, drugače rečeno gre za bistveni del razvoja osebnosti. Od tega, kakšni so torej naši starši, je v kar največji meri odvisno, kakšni bomo v življenju mi sami. Kako bomo reagirali, kako se bomo borili (in ali sploh), kako bomo reševali probleme, kako bomo gojili zamero ali pa odpuščali, kakšne odnose bomo sklepali in podobno.
A ker se večinoma ukvarjamo z vlogo matere, ki opredeljuje našo čustveno plat, notranje dojemanje in reakcije, nežnost, razumevanje, materinski čut in občutljivost, po krivem zanemarjamo vlogo očeta, ki nam prinaša čisto druge in nič manj pomembne vzorce. Od njegove slike je najbolj odvisno, kako bo svoje in življenje svoje družine vodil sin, pa tudi kakšnega partnerja si bo izbrala hči in kakšne odnose bo tvorila z njim. Ne pozabimo namreč, da je oče kakorkoli že prvi moški princip v življenju hčere in da je od njegovih kvalitet v veliki meri odvisno, kakšnega partnerja (ali partnerje) bo izbrala za svoje življenje, bodisi tako, da bo iskala nekoga, ki bi bil primerljiv, bodisi tako, da bo izbirala po načelu “samo tak ne, kot je bil moj oče!”.
TIRANSKI OČE IN ZLATI OČKA
Tako je čisto mogoče, da hči očeta idealizira, njun odnos je “odličen”, poln razumevanja, podpore in morda celo popuščanja, vsekakor daleč od tiraniziranja in nasilja. Toda tak oče iste hčere ni vzgajal tudi na strog način, katerega del so tudi neizogibne, čeprav neprijetne naloge, odrekanje ter občasne krivice. Ni namen tega pisanja poveličevati slabih plati starševskega odnosa, toda hči, ki je do konca odraščanja živela “v vati”, se borbe skozi življenje ni naučila. Ali si bo izbrala partnerja, ki naj bi bil enak očetovemu vzoru (z veliko možnostmi, da prav takega ne najde), ali pa se bo morala določenih lekcij učiti šele pri tridesetih ali pa celo kasneje.
Neka druga hči je imela popolnoma drugačno pot, v kateri pa je oče igral vlogo tirana, od katerega volje je bilo odvisno dobesedno vse. Njeno odraščanje je en sam spisek odrekanja, prepovedi in zapovedi, s čimer je njena popotnica za življenje obremenjena toliko, da ima za “normalen” zakona kaj malo možnosti. Morda si bo zakona, ki bi bil povsem drugačen od njenega doma (torej “pribežališča”), želela do take mere, da bo zašla v čisto nasprotje, v katerem jo bodo odnesla njena nerealna pričakovanja, ali pa si bo nemara izbrala partnerja, ki bo na nek način podoben očetu ter bo njegovo prakso samo nadaljeval.
Za prehod od teorije k stvarni praksi, življenju “čisto običajnih” ljudi, kakršne srečujemo na cesti in v trgovinah vsak dan, pa si oglejmo nekaj slik, kakršne nosi v sebi veliko število ljudi, le da jih ne kaže navzven in zanje ne izve nihče. Nemalokrat celo nikoli.
– Mojci (imena so iz razumljivih razlogov izmišljena) sta razpadla dva zakona, ki ju je njena okolica smatrala za “dobra”; ko ji je umrla mati, je reagirala trezno in mirno, ko pa ji je pri štiridesetih umrl oče, je bila v transu nekaj mesecev, preden je dojela, da jo je “njen zlati očka” v resnici zapustil;
– Mateja je odraščala v družini, kjer so bili pretepi in izsiljevanje vsakdanja praksa. Ko jo je v zakonu prvič udaril mož, ji to ni bilo všeč, a vendar to ni bilo nič novega. Navajena slike iz otroštva je dopustila, da je bilo dni, ko jih ni dobila, manj kot tistih z udarci; ločila se je po dvajsetih letih;
– Mira ima do moških izrazito negativen pristop, preizkuša jih in se iz njih norčuje, kvečjemu jih “uporabi” za spolne igre ter jih nato zavrže; njena mati je po ločitvi spričo otroka očeta zaničevala, zavračala in se norčevala iz njegovih slabosti, hčeri pa o njem v življenju ni rekla drugega kot to, “da jo je razočaral, ker ni bil vreden, da bi bil z njima”;
– Milka je odraščala ob očetu pijancu in je bil njen zakon vse do obiska pri psihiatru stalno na robu zloma vsakič, ko je njen mož, ki je sicer daleč od kakršne koli odvisnosti od alkohola, prijel v roke kozarec piva;
– Maja, otrok iz zakona dveh alkoholikov, se je poročila z 18 let starejšim moškim, zanosila in se ločila, preden se je rodil otrok; potem se je poročila z 19 let starejšim moškim, se po desetih letih ločila in sedaj hodi z 22 let starejšim od sebe …
NOVA RAZDELITEV VLOG
Ni dvoma, da gre za hude primere, a takšnih – pa tudi neprimerno hujših, celo takšnih, da jih papir težko prenese! – se v dveh desetletjih dela z ljudmi nabere veliko. Zato je še posebno v današnjem času, ko se vse večji delež ljudi odloča po eni strani živeti neodvisno od partnerja, po drugi strani pa se ne odrekajo starševstvu, pomembno znati razbrati vzorce, ki nas izoblikujejo in usmerjajo. Kajti danes je bolj kot kdajkoli poprej potrebno znati izboriti se (tudi ženske, seveda, oziroma še posebej ženske, saj jim borba za položaj v socialnem smislu ni gensko podeljena, zato je ta njihova naloga toliko težja!), ščititi svoje bližnje, vzgajati z avtoriteto (in z dobrim zgledom, seveda, ne le teoretično) in podobne reči, ki sicer tradicionalno spadajo v domeno moških. Vodnarjeva doba je vlogi spolov precej izenačila, česar pa človek ne zna dojeti dovolj hitro, zato se v tem norem času ne znajde ter kaj lahko zapade v dileme, zakaj je tako in kako naprej. Večinoma išče odgovore, ki naj bi mu pokazali pravo smer, toda odgovori o jutri niso pravi, če ne vsebujejo tudi analize, zakaj sta tako danes kot jutri takšna, kakršna sta. Zato se je pri razreševanju dilem vedno potrebno najprej posvetiti sebi. Kajti prav tam – v nas samih – leže vsi odgovori.
(Članek v prvotni obliki objavljen v reviji KarmaPlus št. 72, avg. 2007)
